Tri dni.
Le tri ure vožnje od doma in že smo med gorami, katerih oddaljene silhuete so se zarisale v spomin ob enem od zadnjih obiskov Zahodnih Julijcev. Naš prvi cilj v Karnijskih Alpah je Polinik, cvetlični vrt nad jezercem blizu prelaza Ploeckenpass. Poletna vročina nas ne moti, na planini Untere Spielbodenalm se odžejamo s svežo vodo, ki nam da novih moči za vzpon na vrh. Nagrajeni smo z neskončnimi razgledi in spokojnostjo. Med sestopom navdušeno razmišljamo o plavanju v jezercu, a ko stojimo na obrežju, se »ohladimo« brez plavanja – opozorilne table nas obveščajo, da je plavanje prepovedano. Tudi prav, bomo že našli kaj tekočega na poti proti Sappadi. Preden se odpravimo proti koči Calvi, se okopamo v gorskem potoku in v trenutku izgine utrujenost. Tik pred sončnim zahodom je sedlo pod kočo oblito z nežnimi barvami, Monte Peralba sklanja svoj beli obraz nad pot, ki se izgublja v mrak. Dovolj široka je in luči pred kočo so nam v pomoč, v slabi uri smo tam.
Zjutraj nas zbudi kikirikanje petelina in ko se vzpenjamo proti sedlu, nam žvižgajo svizci, prav radovedno kukajo iz jamic. Že v koči smo izvedeli, da se je leta 1988 po normalnem pristopu na Monte Peralbo povzpel Papež Janez Pavel II, zato nas ne presenečajo znamenja, postavljena v spomin temu dogodku. Na goro smo namenjeni po ferati Sartor. Komaj jo dodobra začutimo, že smo na izstopu in le še nekaj vzpona po skrotju nas čaka do vrha. Razgledi so v tem dnevu brez oblačka izjemni, kljub poletni vročini je zrak čist in daljave na dotiku roke. Odločimo se za dolg sestop proti zahodu do izvira reke Piave. Žejni sestopimo in se najprej napijemo vode pri izvirih. V poznem popoldnevu se vzpenjamo nazaj proti koči, vse se dogaja počasi, spokojno. Pred kočo posedimo do mraka in načrtujemo naslednji dan. Morda vreme še zdrži, da se po ferati vzpnemo na Monte Chiadenis in skočimo še na Monte Avanzo.
Kristalno jasno jutro nas zvabi pod steno Monte Chiadenisa. Na sedelcu, kjer se opremimo, stojimo sredi ostankov vojnih prizorišč. Čeprav je v ferati vsa zbranost posvečena plezanju, nekje v ozadju ne da miru misel na brezmejno človeško neumnost… Vrh. Oko objame vence gora, se spočije v zelenju globoko v dolinah, kjer svoj večni tek tečejo reke… Spust na vzhodno stran gore je vroč, da kaplja izpod čelad – nekoliko zaradi sonca, ki se upira v steno in nekaj zaradi telovadbe po škrbinah, kaminih in navpičnicah. Gora je prepredena z bodečo žico, z rovi, kavernami. Na sedelcu ležemo v travo in si pred naslednjim vzponom dovolimo daljši počitek.
Pot na Monte Avanzo je lažja, zato pospravimo opremo. Preko melišča, travnatih vesin in mimo ostankov fronte se vzpnemo na prostoren vrh, kjer razen pisanih metuljev ni nikogar. V opoldanski vročini so razgledi še vedno jasni, nešteto vrhov se ponuja, da jih prepoznamo. Nam pa je čas skopo odmerjen, še danes se bo treba vrniti domov, zato pohitimo v dolino z željo, da nas poti spet kmalu privedejo v te gore…