Tura na Karavanško lepotico je bila istočasno in spontano izvedena v sklopu načrtovanega izleta našega PD Iskra po bližnjem brezpotju na relaciji Visoki Kurji vrh – Mojstrovica – Tišlerica.
Zjutraj smo se zbrali pred Globusom. Vseh udeležencev in prevoznikov še ni bilo, pa smo se vseeno že porazdelili med prevoznike in se dogovorili, da se pred izvozom s ceste Jesenice – Kranjska gora na gozdno cesto, ki zavije v sotesko Belce, počakamo. Ker smo nekateri morali z voznikom še po avto, je bilo dogovorjeno, da prvi prevoznik, ki pride do tega izvoza, tam počaka ostale, da se skupaj zapeljemo do izhodišča predvidene ture. Naše polurno čakanje ostalih dveh avtov ni obrodilo sadu. Zaradi nepokritosti tega predela s telefonskim signalom, se kljub telefonom obeh glavnih operaterjev, nismo mogli povezati, zaradi česar smo se 3 udeleženci dogovorno odločili, da gremo na Kepo. Brezpotij na nasprotni strani Belce nismo poznali. Napovedoval se je lep jesenski dan in bi ga bilo »greh« ne-izkoristiti.
Zapeljali smo se najprej do nakladalne rampe pred mostom (1007m), si nekaj časa ogledovali parkirane avtomobile, če je kateri od naših. Ogledali smo tudi pričetek spodnje poti na Kepo, ki se začne s tega parkirišča, najprej po traktorski poti, nato pa … Kar nekaj let je od tega, kar sem kolovratil tukaj. Tu smo se dokončno odločili, da se zapeljemo čim više proti Sedliču. Parkirali smo na primernem mestu, kar se je izkazalo za dobro, ker bi malo naprej lahko obtičali v blatu gozdarskih del (cca 8km od uvoza). Cesta je bila do tu vseskozi v dobrem stanju, glede na status »bogu za hrbtom«. Telefonija celo pot ni delovala, samo sms – ali pa … »čista izguba toka«. V glavah smo stalno premlevali, zakaj in kako, vsi smo si namreč želeli hoditi po sosednjih brezpotjih in vrheh, ki smo jih kasneje gledali z naše poti in z vrha Kepe.
Za hojo smo bili hitro pripravljeni. Med hojo po cesti, strmo bližnjico smo ignorirali, nas je prehitelo nekaj mlajših planincev, čeprav tudi mi nismo bili počasni. Ura ni bila naš gospodar, časa je bilo dovolj. Razgledi so postajali s pridobivanjem višine vedno boljši. Ugibali smo, kje so naši in kateri od sosednjih vrhov je kateri, celo pot smo po malem »fotkali«, udeleženki s telefonom, jaz s »ta zaresnim«. Tako smo prispeli do Sedliča (1568m) in do zadnjega parkirišča z dvema počivališčema in majhnim bivakom. Spomini iz že pred leti izvedenih izletov v teh koncih, so kar vreli. Po gozdni cesti z avstrijske strani so množično prihajali gorski kolesarji. Na kratko smo počili, si napolnili »baterije«, nato pa jo ubrali po markirani poti proti Kepi, ki se nam je že vsa mogočna kazala skozi vrhove smrek. Ko smo prispeli iz gozda, smo začutili moč sonca, vetra še ni bilo. Obe udeleženki sta hodili bolje od mene. Že smo bili na pobočjih Jepce (1610m), kjer gozd prehaja v ruševje. Gledal sem, kje bi se nam priključila markirana pot od rampe, po kateri smo večkat hodili pred leti. Ponovno smo na kratko počivali in predvsem pili, nadomeščali smo, kar sta nam vzela sonce in hoja. Čez čas smo prišli na mestoma zahtevno grebensko pot, ki nas je vodila v široko grapo Kepe, ta pa v njen vršni del. Razgled je bil fantastičen: na severu Baško jezero, meandri Drave, Dobrač v ozadju že zasnežen, … na jugu vršaci Špikove skupine, očak Triglav, vse tri doline in vmesni grebeni, Pokljuka, Mežakla, … Na zahodu Jalovec, Mangart, mejni greben s Poncami, zadaj pa Montaž in Viš, doline pa napolnjene z inverzijsko meglo, tudi Luknja je bila v megli. Križ na vrhu Kepe se že kaže. Sicer pa fotografije povedo več.
Do grape je le še nekaj zahtevnejših detajlov poti, potem se prične tehnično nezahteven, a naporen vzpon po grapi, kjer je bilo potrebno pozornost posvetiti nehotnemu proženju kamenja. Nikogar nismo videli s čelado? Kar nekaj gorskih »laufarjev« nas je prehitelo ali pa smo jih srečevali. Ti predstavljajo kar precejšno nevarnost. Med hojo sem večkrat pogledal na višinomer, kdaj bo že 1x …, ta del me je vedno dobro namučil. Obe dekleti sta dobro »šibali«.
Vmes me je dosegel Stankov poziv in ob njem sem obstal. Povedal sem mu, da smo nekaj malega pod vrhom, potem pa sva se spet »izgubila«, očitno je bil Stanko še v hoji.
Končno na vrhu! Kar nekaj nas je bilo. Pihal je jugozahodnik, razgled je bil še lepši, tudi proti vzhodu vse do konca grebena Košute. Vpisali smo se v knjigo in se fotografirali, vendar brez mene. Poiskali smo zavetrje za počitek in hranjenje – sebe in tudi rumenokljunih akrobatinj. So bile izbirčne? Ne, čakale so na nadaljnje obroke in ujete grižljaje na hitro skrile v travo za kasneje. Počivali smo in opazovali.
Zaradi obveznosti naše prevoznice smo se nekaj čez poldne odločili sestopiti.
Potrebna je bila pazljivost, glede na vse že prej napisano, vse do zaključka zahodnega grebena pod Jepco. Ponovno smo počivali pri mizah na Sedliču, nazaj grede pa smo le ubrali bližnjico, ki nam je prinesla vsaj 20 minutni prihranek. Še preko blata smo šli in smo bili pri »avtku«. Preoblekli smo se, očistili obutev, nekaj malega pojedli in se odpeljali v dolino.
Presenečeni smo ugotovili, da je na desnem (edinem) odcepu ceste parkiran Stankov avto. Ko smo se vozili navzgor, ga ni bilo, če bi bil prej …? Ustavili smo, napisali listek za srečanje pri Aljažu v Dovjem in ga zataknili za brisalec.
Pri Aljažu je bilo kar nekaj planincev s tur. Sonček, toplota, dišeč kofetek in dobro točeno temno pivo, ob tem pa še dober hribovski sogovornik, pravkar prispel s Pihavčevih brezpotij. Tudi on je imel težave s telefonijo v tistem koncu. Obdelal je relacijo Luknja – Planina Zajavor in po brezpotnem grebenu na Pihavec z vračanjem čez Sovatno. Bilo je prijetno, vzdušje v porastu, čakali smo še ostale naše.
Poravnali smo še svoj dolg za prevoz in kmalu je prišla tudi druga skupina. Imeli smo si kaj povedati, brez očitkov! Pač splet kar nekaj okoliščin, »zabeljenih« z nezmožnostjo komuniciranja. Škoda. Vendar nihče ni bil razočaran in vseeno je bilo lepo in prijetno.