Glede na negotovo vremensko napoved in druge dejavnike smo nekoliko prilagodili potek ture, kar se je pokazalo kot pravilno. S Karlbada (Winkl) na ovinku gorske ceste Nockalmstrasse smo se namesto po ‘grabnu’ povzpeli na Koenigstuhl (2336m) po razglednem hrbtu preko Karlnocka (2310m), ob sestopu pa se izognili daljšemu sestopu ob potoku ter namesto tega sestopili na sedlo znamenite gorske ceste Nockalmstrasse pri pl. Eisental. To je z 2040m n.m. tudi najvišja točka omenjene gorske ceste. Kdor je želel, se je lahko povzpel še na ‘dodatni’ dvatisočak ob naši poti, razgledni vršič Eisentalhoehe (2180m).
V zaključnem delu vzpona na Koenigstuhl nas je dobro prepihal hladen in močan veter, zato so nam anoraki, kape, rokavice in ostala obleka prav prišli. Na vrhu Koenigstuhla, ki je bil ob našem prihodu v oblaku, so se oblaki občasno že odstirali, tako da smo lahko občudovali Ankogel v Visokih Turah.
Vreme se je med sestopom izboljševalo, pokazalo se je tudi sonce, tako da smo imeli z vrha Eisentalhoehe kar lepe razglede, med drugim tudi na Gr. Rosennock, na katerem smo bili pred nekaj leti. Pod vršnim delom Eisentalhoehe smo opazili tudi plašnega jereba (po izgledu je bil verjetno snežni), ki pa jo je hitro ucvrl iz našega vidnega polja, tako da ga nismo uspeli posneti s fotoaparatom.
Med povratkom smo prehodili učno pot okrog jezerca Windebensee in se podrobneje seznanili s cemprini in drugim rastlinjem ter živalstvom v Nockbergih.
Med potjo domov smo se ustavili še pri Osojskem jezeru, kjer že kar dolgo nismo bili. Bilo je nekaj časa za sprehod, kapučino ali po želji. Planinska družba je bila prijetna, vodnika se zahvaljujeva vsem za prijetno planinsko druženje.
