Od 22.6. do 2.7.2007, 12 dni.
Letošnja Korzika je bila – spet – nekaj posebnega. Po nekaj mesecih pričakovanj je dva dni pred odhodom zbolel moj sovodnik in siva eminenca gorskih potepov Marjan, dve uri pred odhodom pa je svoje potovanje odpovedal še lanski sopopotnik in komponist Brane. Brez dveh šaljivcev naš začetek potovanja ni bil več šala…………..
Toda druščina šestnajstih popotnikov je dokazala zares odlično psiho-fizično kondicijo, zvrhano mero potrpežljivosti, volje, tovarištva, potrpljenja, pripravljenosti prilagoditi se in pomagati. Ko tole pišem, smo že šestnajst dni doma, a Korzika še vedno valovi v možganih, telesu in duši.
Potovanje je bilo dragocena življenjska izkušnja in še mnogo več. Vsakemu članu potepuške druščine iskrena hvala za skupaj doživeto. Vsak je prispeval svoj kamenček v mozaik občutkov in v slike, ki se še kar nočejo nehati vrteti pred očmi.
Korzika pa – tolikokrat opevana »GORA V MORJU« – ostaja nekaj posebnega, zame kot PESEM……… in zato svoj zapis končujem z Božino pesmico (spesnjeno zame), pero pa prepuščam svojim kolegom in naj bo njihovo pisanje dokaz, da so na svetu »sveti kraji« in doživetja tam nekaj posebno globokega in lepega.
Čez tisoč slapov
se z gorskih vrhov
v bistre tolmune
zliva nebo.
stoletna drevesa
kljubujejo času
in zrejo na nas,
ki za tabo gremo…………
(Tatjana)
* * * * *
Korzika – popek Evrope, energije, ki se sproščajo skozi mater Zemljo in spajajo z očetom Nebom. Pomagajo Evropi, da prenaša norije človeka. Doživljamo jo kot mehkobo, prepleteno z divjino narave, skozi živo govorečo, ljubečo, igrivo in strogo steno, zeleno mehkobo trav, sproščujočih voda, skozi belino, barvno mavrico skal. Vsak dan nam je Korzika ponudila v lastno doživljanje, čustvovanje, drug obraz. Naravo sem doživela kot živo bitje, s katerim diham, se sproščam, smejem, jokam, bila sem eno z nebom in zemljo, samo jaz, dihanje, vonjanje, sopenje, notranje trganje ob sproščenem, povsem prvobitnem otroškem veselju. Lac de Ninu – še na sliki se vidi – je glavni generator povezave univerzuma z nami, Zemljo in Vesoljem, je razgaljena nežna pa obenem močna notranjost Zemlje, dana samo ponižno zasluženim, da to doživimo; da je pomembno samo BITI in se zavedati tukaj in zdaj.
Korzika ti pomaga, da še intenzivneje doživiš sebe v tem, kar si, če ji le dovoliš vstopiti vate.
(Jana)
* * * * *
Na potovanja se običajno pripravim. Vsaj toliko, da ne pristanem na Kubi namesto v Indiji. Tokrat pa zaradi različnih razlogov nisem želel vedeti, kam gremo. Nič vodičev, zemljevidov in interneta. Naj bo presenečenje. Razen, da je francoski otok v Sredozemlju, mi je bila neznanka. Skrivnostna lepotica, ki jo spoznaš na morju … Korzika.
Ostali sopotniki so večinoma odhajali že na drugi zmenek. Dolgotrajne priprave in sestanki na društvu so se strnili v spisek opreme in seznam udeležencev. Kraj in datum odhoda. Kako suhoparen rezultat celoletnega dela. A Marjan in Tatjana sta jo po »službeni« dolžnosti že spoznala do kosti.
Pa se lotimo pakiranja. Pol kleti, garderobe, kuhinje in kopalnice leži udobno razprostrto na hodniku. Nekje vmes je, rahlo sramežljiv, tudi nahrbtnik. 75 litrov? Tole bo komaj za čelado in sendvič! Grem gledat vremensko napoved. Adijo dežnik, lahka puhovka in vetrne hlače. Adijo srajci in dolge hlače. Po nekaj poskusih je najnujnejše v nahrbtniku, ki grozi z eksplozijo kot hudoben vulkan. Otroci imajo lepo zabavo, ko se po rodeu podobnih akrobacijah le znajde na mojem hrbtu. Na srečo je v bližini miza, ki prestreže breme, še preden je potrebna pomoč kiropraktika. Na tole se bom po poti še pogosto spomnil.
Nekaj dni pred odhodom izvemo, da je Marjana zagrizel neznani škodljivec in se še brez diagnoze kuha v bolnišnici. Marjan, čim prej se pozdravi! Uroš in Breda bosta vskočila kot vodnika. Tudi Braneta ne bo. Škoda, bo precej manj zabavno.
Preostanek pisane druščine se v soparni poletni noči bolj kislo smehlja, ko v Kranju nalagamo težke tovore v veliko škatlo na zadku avtobusa. Po kratkem postanku v hribih nad Firenzami smo čez dve uri že na trajektu v Livornu. Štiriurna vožnja proti Bastii pa kljub neprespani noči podžiga iskrice radovednosti. Prvi, precej velik otok ni pravi, potem se pa pokaže že celina. Aa, da nej to celina? To Korzika? Halo? Takole izgleda Velebit, ko se vračaš s Paga! Kdo bo pa prehodil ves ta kamen, ki ga visoko gori še skrivajo oblaki?
Z nosovi na šipah smo se zapeljali na zahodno, lepšo stran otoka. Za peščenimi plažami, ki so brzele mimo, smo samo cedili sline. “Sej ste se doma skopal! ” si je najbrž mislila šefica. V Calviju, zanimivem mestecu s citadelo, sedežem tujske legije, smo le pretegnili krake. Iz kavarnic in slaščičarn je zadišalo, iz trafik so vabile razglednice, noži, čebelji izdelki in kar hočete iz kostanja. S stojnic smo postrgali zelenjavo in steklenice rdečega, za priboljšek bo nekakšen fromage et saucisse. Izgleda kot sir in klobasa. Tale zadnja še kar kaže, sir pa že na avtobusu sprošča svojo nesrečno dušo. Bolj ko smrdi, boljši je, pravijo poznavalci. Saj je bil vonj rododendronov že prav kičast. V laguni pred mestom se mirno pasejo jadrnice, nad njimi pa se, prav megleno visoko, lesketajo bela snežena očesca pod nažaganim grebenom …
Ne da bi se zavedali, nas je počasi pograbilo pohodniško vzdušje. V Calenzani smo poiskali skromen kamp, kjer je začetek poti. Grand Randonnee ali veliko prečenje v bivšem francoskem departmaju 20 je 170 km dolga pohodniška pot. Lepše se sliši po Korziško: »Fra li monti«, skozi gore, kot pesem. Ne gre čez vrhove, ampak se plazi skozi doline in čez sedla kot velika kača. Ker so lani že prehodili južni del, je za letos ostalo še 95 km in približno 8000 višinskih metrov nekoliko strmejših stezic. Devet dni nas bodo gostile in v mislih se jim priklonim in prosim za srečo.
Po zadnji pripravi nahrbtnikov in obilni večerji smo nekaj privoščili še komarjem. Morda so bili potem malo okajeni. Višje gori jih tako ali tako ne bo. Zora nas je po mirni noči našla, ko smo se že vzpenjali proti prvi Boci di nevemkaj. Poljaki so tod priljubljeni, saj je njihova zastava skoraj na vsakem kamnu. No, pot je res dobro označena, le po enkrat na dan zahteva bolj bistro oko in trenutek za razmislek. Običajno je udobna, na strmem šodru in gladkih plateh pa je treba previdneje stopiti. In včasih prijetno toplo skalo tudi objeti (uradno »No, tukejle si pa mal pomagejte, naslednjemu dejte palce! Pa bodte mal tih, da se bomo slišal!«, neuradno »Uf, da ne bo zdejle kdo odletu!«). Le tam, kjer je preveč podivjala, so jo dali na verigo.
Sicer pa se lahko predajamo nenavadnim občutkom, ki jih ponuja z granitom podložen otok. Rdeča in zelena, kamen in trdoživo rastlinje. Lišaji na skalah, pisano lubje pinij. Mogočni črni bori, ki v duplih skrivajo ptičja gnezda. Duhovom podobni, votli, grčasti gabri. Dišeči brin in materina dušica, nizko jelševje in bele breze. Pajki, ki s sladkorno peno na nizkem grmičevju privabljajo mušice. Redki travniki, pokošeni za golf od vedno lačne živine. Včasih naprstec ali lilija. Kar tako, da ti polepša dan, ko te sili nahrbtnik predčasno v dolino. Vršanje vetra v visokih krošnjah. In včasih ti pride nasproti spokojno jezerce, da obstojiš in onemiš in se od same prevzetosti zlekneš tja zraven na travnik in … kaj, že dve uri smo tukaj, a je res že treba naprej? Zaobljeni hribi in ostri grebeni v ozadju. Včasih orel zajadra nad vetrovnimi pobočji. Čreda muflonov sproži kamenje visoko pod stenami ošiljenih vrhov. In ko si vsega lepega že naveličan in se ti ne ljubi več izvleči fotoaparata, te vsak dan in za vsakim vogalom čaka novo presenečenje.
Kako to človeka zlakotni! Sploh po zgodnjem in hitrem vstajanju, da nas ne bi spražilo popoldansko sonce. Za čokolado in požirek je sicer vedno dosti časa. Po nekaj urah pa, ponavadi v kakšnem nenavadno razkošnem, zavetrnem kotičku sredi skalne divjine, uprizorimo malico. Kaj vse roma v lonce! Juhe, pašte in polente pocedijo sline. Tudi v dosegu roke nabrane kamilice in materina dušica izboljšajo čaj. In dirjajoči planinci, ki samo hitijo od koče do koče, sploh ne vedo, kako paše … Bon jour! Ja, ja, mi imamo res skoraj žur. Boža, saj smo že rekli, pa še enkrat hvala za vse preproste dobrote!
Enkrat na dan se pojavi tudi koča. Zavetišče. Leseno ali kamnito. Skromna bajta z manjšo trgovinico in nekaj pogradi. Ne na vrhu. Ne na grebenu. Sredi pobočja ali doline. Sredi gozdička ali grmovja. Z majhno plinsko kuhinjo ob strani in pravo kopalnico. Z vsenaokrog razpršenimi, s kamnitimi ograjicami obdanimi prostorčki za kampiranje. S hladnim pivom, aaaahhh! Šele po peti uri, ko pride mulovodja?!
Odvržeš preklemano omaro s hrbta, padeš na tla in si zaželiš kaj nežnejšega od ostrih skal in mrzle burje. Tisti, ki jim uspe nahecati Tatjano o bolečih kolenih in ramenih, masažo tudi dobijo. Pomaga Končeva mast. In včasih Janez s svojo pozitivno energijo. Pomaga pa tudi dober tuš. Ker so vsi enakega mnenja, te dolga vrsta pred kopalnico preusmeri skozi grmovje, od koder komaj slišno šumi … Nekaj prav posebnega so tile gorski potočki. Taki, iz risanke. Z žabo in majhnim slapom in zelenimi tolmuni in osamljenimi borovci, ki stražijo na visokih pečinah. In s ptičkom, ki čebljajoč spremlja poskakujoče žuborenje. Za vsakega je svoja banja, v večjih je pravi hamam. Seveda so moški pregnani iz raja kaka tri nadstropja nižje ali višje. Včasih, ko je ponudba bolj skromna, te šele nestrpno priganjanje sorodne duše spravi iz kopeli.
Potem prileze težko naložena mula z vodičem po vijugasti poti iz doline. Holaj, takoj zabrenčijo fotoaparati! A z mulovodci ni šale. Ker so po kočah razobešene partizanske zastave, se nihče noče pojaviti na naslovnici Le Monda. Lahko zabrenči kaj drugega okrog ušes in pridelaš zmečkan slamnik v poduk! Zato previdno. Ma saj jim ne zameriš, ker prinašajo same cukre, no ja, slastne sire in salame in opojno domače vino. Menda si nas bodo zapomnili (»Še pet centov!«, smo jih naučili, v zameno za »Sil vous plait!«), čeprav bi se ob cenah namuznili tudi blejski gostinci. Njami! Celo vegetarijanci so imeli grešne misli in je romala včasih slastna rezina čez brbončice.
Po degustiranju še pri sosedih je čas za v Mižale. Izbira je pestra. V hotelu »Na lepi travi« klimatska naprava deluje premočno. Če smo se odločili za »Šotor za dva«, je z njim klepetal veter. Ne priporočamo niti prenočišča »Pri dimniku«, kjer nekateri so za (pre)vroče. Precej bolje je »Pod nizko jelšo«, ki nudi prijetno zavetje in miren spanec. V zimskih cunjah zabubljeni v spalke, kot da čakamo polarnega medveda. Fransoaji se nam zvečer le prizanesljivo nasmihajo, a kdor ni poskusil, kaj je pravi hotel s 1000 zvezdicami …. Zbujali smo se spočiti, čeprav s čudno zabuhlimi očmi. Fotografiranje zjutraj je strogo prepovedano! Ampak zadevo gre bolj pripisati prevretemu grozdnemu soku kot svežemu gorskemu zraku. Skoraj povsod je puščala streha, z vremenom pa smo imeli srečo.
In kar naenkrat, dan potem, ko je v pesmi bog ustvaril skalo, se začne spust v dolino. Seveda je lepa in drugačna, a je zadnja! Vsi smo jo težko pričakovali, zdaj pa nam nekako ni prav. Zadnja, kot na valeti ali na maturancu. Nepreklicno. Konec, finito, adieu! Med tiho hojo, zastrti za svoje misli, mravljinci žgečkajo po hrbtu in kurja polt spreletava ob spominih. Ponosna korziška balada v ozadju. In malce rosna očesa govorijo, da se res končuje nekaj nepozabno lepega.
S turisti natrpanih plaž pri Angelskih slapovih skoraj ne opazimo. Vrišč otrok, bife pred mostom, skale se umaknejo, lepa gozdna pot se razširi v makadam. Ropot avtomobilov in prve hiše. Vizzavonna. Osamljena železniška postaja vabi v hladno senco. Še šofer Jože je vesel in prinese plastenko rdečega. In kaj si človek zaželi po devetih dneh v družbi mul in oslov? Kapučino.
(Andrej)
* * * * *
