Od 16.07. do 23.07.2016 – 8 dni.
Po lanski Kreti smo letos za cilj osrednjega planinskega izleta izbrali Korziko z najvišjim vrhom Monte Cinto. Do zdaj smo namreč v PD Iskra Kranj obdelali pred okrog desetimi leti pot GR20 (severni in južni del), glavnega vrha pa še ne. Pripravili smo vsebinske predloge in želje za planinski in turistični del programa, TA Levanta pa nam je pripravila turistični aranžma. Za koordinacijo z agencijo je poskrbel prvi vodnik Sašo. Izlet je bil izveden med so. 16. in so. 23. julijem.
V soboto 16. julija smo zgodaj štartali in z avtobusom in trajektom (Livorno-Bastia; med plovbo smo v bližini Elbe občudovali v daljavi delfine, ki so se poganjali iz vode) opravili potovanje do Cort, kraja v osrčju Korzike, kamor smo prispeli ob prvem mraku. Tam smo se nastanili v hotelu in povečerjali. Zaradi utemeljenih razlogov smo prilagodili vrstni red vzponov na Monte Renoso in Monte Cinto. Vsa predvidena vsebina izleta pa je ostala nespremenjena.
V nedeljo 17. julija smo izvedli vzpon na Mte Renoso (2352m). Po zajtrku smo se odpeljali z avtobusom do izhodišča poti – smučišče nad Bergeries de Capannelle 1590m n.m. – in nato mimo slikovitega jezerca Lac de Bastani (2089m) opravili vzpon na vrh, ki je odličen razglednik v vse smeri. Na vrhu nas je pozdravil korziški simbol, saracenova glava. Vzpon in tura, ki so se je udeležili vsi udeleženci, sta potekala po načrtu. V Corte smo se vrnili dovolj zgodaj, da smo si – kdor je želel – s turističnim vodnikom Nejcem lahko pred večerjo ogledali še mesto s trdnjavico.
V ponedeljek 18.julija smo opravili vzpon na najvišji vrh otoka ki ni le nacionalni ali turistični, ampak predvsem planinski simbol – Mte Cinto (2706m). Ob štirih smo zapustili hotel v Cortah z vso prtljago in se odpeljali proti Lozziju. Ker je bila vaška pot zaparkirana, smo s hojo pričeli pod vasjo. Do vrha gore nas je čakalo (izmerjeno z GPS) dobrih 1700m višinske razlike. Vršni del je bil mestoma zelo zahteven: izpostavljeno mesto z razmeroma udobnimi oprimki in stopi, dva ali trije nekajmetrski ‘plezalni’ odseki in nekaj strmin, kjer je bil potreben zanesljiv korak in se je bilo mestoma tudi tam potrebno prijeti z rokami. Kljub temu posebnih težav ni bilo oz. smo jih sproti razrešili. Na enem odseku je po dogovoru s Sašom pomagala tudi vodnica-udeleženka Breda.
Pot ni povsod zgledno označena (redke table in “možici brez stalnega prebivališča”). Njen potek skozi čas vsaj deloma spreminja tudi erozija, tako da je potrebno ponekod tudi malce “potipati” (se razgledati) po terenu. Skala pa je večinoma dobra. Sam vrh gore je krotek in izjemno razgleden. Večjih težav tudi na povratku (ki bil kot običajno zahtevejši od vzpona) ni bilo, zaradi poznejšega povratka je nastal le logistični problem – poznejši prihod v Ajaccio (hotel Sol), ki pa ga je Nejc, ki odlično obvlada francoščino, razrešil z nekaj telefonskimi klici. Večerja je bila tako malce pozneje kot je bilo prvotno načrtovano, a ker sta bila pred nami turistična dneva, to večini v skupini (vsaj v primerjavi z vzponom na Mte Cinto) ni predstavljalo pomembnejšega problema.
V torek 19. in sredo 20.julija smo (kot omenjeno) imeli dva turistična dneva. V torek smo si dopoldne podrobneje ogledali Ajaccio, potem pa med potjo v vasici Petreto-Bicchisano spominsko plošco Adriine letalske nesreče iz l. 1981 in pietetna obeležja. Obudili smo spomin na tragični dogodek, ki je večini še v svežem spominu. Zatem je sledil ogled najbolj znanega arheološkega najdišča na otoku – Filitose (kultura izpred cca 4000 let). V Proprianu smo uživali na peščeni plaži južno od centra mesta. Kdor je želel si je lahko privoščil kosilo ali po želji. V sredo smo zapustili Ajaccio in se odpeljali proti Portu. Vozili smo se ob razčlenjeni zahodni obali. Spotoma smo se ustavili v Piani (uradno eni od najlepših vasi v Franciji) in si ogledali znamenite Les Calanches. Pred večerjo je bil prost program. Večina se je šla med drugim kopat na mestno plažo.
V četrtek 21.julija smo se – s suhimi obroki v oprtnikih – ob prvem svitu odpeljali iz Porta proti sedlu Col di Vergio (1477m; izhodišče ture je bila gozdarska koča Poppaghia – 1076m – na drugi strani sedla) in opravili turo do znamenitega jezera Nino (1743m). Kdor je želel, je lahko šel v spremstvu vodnikov še na goro Capu â Curia (2041m) nad jezerom. Vrh je odličen razglednik v vse smeri – Paglia Orba, masiv Monte Cinta, morje… Ob jezercu, kjer je bilo ta dan polno planincev in obiskovalcev, je bil potem daljši počitek, ki ga je vsak preživel po svojih željah. Ta dan se je – zjutraj oz. dopoldne – prvič malce pooblačilo. Padlo je tudi nekaj kapljic, a se je že med samim vzponom spet stabiliziralo in izboljšalo, tako da je bil dan v splošnem sončen in vroč, le na vrhu je bil prijeten, prav svež veter. Celotna tura z vsemi počitki vred je trajala dobrih sedem ur. Povratek na izhodišče in v hotel je bil dovolj zgoden, da je lahko vsakdo preživel popoldan in večer po lastnem okusu. Glede tega dne je potrebno le še omeniti, da je šofer Janus mojstrsko obvladal volan avtobusa na zelo zahtevnih cestnih odsekih nad Portom.
V petek 22.julija smo se po mestoma zahtevni gorski cesti odpeljali v Calvi, “mesto Krištofa Kolumba” in tujske legije, kjer je bil – seveda s poznavalskimi Nejčevimi razlagami – izveden ogled citadele (“zgornjega mesta”) in prost čas za kopanje ali po lastni izbiri.
V soboto 23.julija je bil dan povratka. Po prevzemu suhega zajtrka smo štartali še v temi in bili ob 22h v Kranju. Ta dan je bil edini, ko je bilo nekaj padavin, a že med plovbo s trajektom se je zjasnilo.
Če sklenemo vtise: Skupina je bila – z ozirom na njeno obsežnost, karakter izleta in planinskih tur – zelo dobra. Zaradi velike množičnosti je bilo seveda kar nekaj nehomogenosti, kar pa smo sproti regulirali. Tudi turistični vodnik Nejc in šofer Janus (ki nas je vozil po Korziki; drugi šofer je vozil na relaciji KR-Gonars) sta zelo dobro opravila svoje delo. Z vremenom smo imeli nekaj sreče. Padavinskih front ni bilo in vreme je bilo celo v korziškem visokogorju sprejemljivo za izvedbo planinskih tur. Konkretnejše padavine zadnjega dne pa niso bistveno vplivale na izvedbo. Vročina je bila huda, a nanjo smo se ustrezno pripravili, tako da glede tega ni bilo pomembnejših težav. Letošnji izlet na Korziko je bil tako v logističnem (štirje hoteli, zahtevne gorske ceste, množica ciljev itd.) kot v planinskem oz. tehničnem smislu (Monte Cinto …) precejšen zalogaj. Da smo izlet uspeli opraviti povsem po načrtu in da smo bili na koncu z izletom zadovoljni, je bilo možno le s pozitivnim prispevkom vseh – organizatorjev, izvajalcev in udeležencev izleta.
