Za turo je bilo kar nekaj zanimanja, posebej v zadnjih dneh pred odhodom – obetal se je lep, a nekoliko vetroven dan. S hojo smo pričeli pri Sparu v Dravogradu in nadaljevali po markirani poti, kot je bilo načrtovano, a domačini so nas kmalu obvestili, da je pot višje zgoraj neprehodna zaradi podrte …
Za turo je bilo kar nekaj zanimanja, posebej v zadnjih dneh pred odhodom – obetal se je lep, a nekoliko vetroven dan. S hojo smo pričeli pri Sparu v Dravogradu in nadaljevali po markirani poti, kot je bilo načrtovano, a domačini so nas kmalu obvestili, da je pot višje zgoraj neprehodna zaradi podrtega drevja. Oznak glede (ne)prehodnosti poti ni bilo, a v zadnjih letih smo nekajkrat že morali obračati zaradi nevarnosti podrtega drevja, zato smo obrnili. Zapeljali smo se do sv. J. Krstnika, markantne lokacije, popestrene z lesenimi skulpturami, odkoder se nam je odstiral lep vršni del, ki pa je bil še pokrit s “kapo”. Nekaterim je bilo tako še bolje.
Najprej smo ubrali pot proti Domu na Košenjaku, kjer smo kratko oddahnili, zatem pa po čudovitih gozdnih poteh nadaljevali na sam vrh Košenjaka, ki je označen z mejnim kamnom. Vzpon smo opravili mimo Ravnjakove puše, sestop pa preko Martinje bavhe, in tako opravili lepo krožno pot. Na vrhu je bila nekoliko daljša pavza, a pihalo je in razgledi od tam so bili omejeni, zato nismo zapravljali preveč časa.
Za nekoliko dlje časa smo se ustavili v Domu na Košenjaku, kjer vetra ni bilo, temveč le sonce. Tam je bilo dovolj časa za druženje, “analizo ture” in prijetne pogovore o planinskih in drugih temah. Do cerkvice sv. Janeza Krstnika smo se večinoma vrnili peš, kdor pa je posebej želel, se je do tja lahko zapeljal z avtobusom.
Vračali smo se preko Gornjega grada, kar je popestrilo izlet. Kar nekaj udeležencev in udeleženk je izrazilo zadovoljstvo z izletom, voznik Nejc je vozil odlično.