Nočno življenje v Kranju še ni zamrlo, ko smo se – ob štirih zjutraj – odpeljali proti Tržiču in naprej do izhodišča poti, ki pelje na planino Korošico. Danilo se je, ko smo stopali navkreber in ptičje petje je postajalo vse glasnejše. Vonj po dimu je oznanil, da je planina blizu. Posedli smo pred kočo in strmeli proti steni: svetel pramen svetlobe je prihajal čez Hajnževo sedlo in pobožal vrhove smrek. Sonce je naznanjalo svoj prihod. Rosne trave so se zasvetile v dnevni svetlobi, cvetje je zažarelo. Ja, to so trenutki, to so doživetja zaradi katerih ni težko zgodaj vstati iz postelje. Molče smo opazovali rojstvo novega dne in stopali proti steni.
Nadeli smo si čelade in se zagledali v mogočno skalovje severnega dostopa na Veliki vrh. Pot sodi med najzahtevnejše in pokrajinsko najpestrejše smeri v Karavankah. Uživali smo v vsakem koraku, v vsakem dotiku s skalo, v prostranih razgledih, objeti s tišino in obdani s preprogami gorskega cvetja.
Privoščili smo si dolg počitek in zajtrk na Velikem vrhu, kjer smo bili med prvimi obiskovalci. In potem naprej po grebenu čez Kofce goro, Malo in Veliko Kladivo do Škrbine. Megle so se podile po južnih pobočjih in se lovile z nežnim poletnim vetrom. Hvaležni smo bili za njun ples, saj je v njuni igri sonce izgubljalo svojo moč. Ni bilo prevroče in lahko smo uživali v hoji in predvsem v občudovanju cvetja. Alpski kosmatinec, Burserjev kamnokreč, alpski volčin, planinski pelin, ivanjščice, pogačice, gorske zlatice, alpski ranjak, vijolice, kranjske in brstične lilije, Sternbergov klinček, dišeči volčin in mnogo drugih. Najbolj pa nas je navdušil rožnatordeč cvet murke in nas kar naprej »spravljal na kolena« in nas omamljal s svojim vonjem. Kasneje sem prebrala, da gre za edemično vrsto murke, ki raste po kamnitih področjih in tratah Kamniško Savinjskih Alp in v Karavankah. Botanični strokovnjaki so jo poimenovali Kamniška murka. Njeni listi so podobni listom Rhellikanijeva črne murke, cvetovi spodnjega dela socvetja so bledorožnati ali beli, v zgornjem delu pa temnorožnati.
Družno smo ugotovili, da smo vsi, ki znamo uživati v drobnih lepotah naše prelepe domovine, srečni in bogati…………..
Grebenska pot je zares posebno doživetje. Terja pa zanesljiv korak in ne prenese vrtoglavice. Tako so se nam jezički razvezali šele pod Škrbino, ko smo cvetje in okolico začeli opazovati nekoliko glasneje. Planino Pungrat smo občudovali le »od zgoraj«, saj smo se vračali po lovski stezi tik pod pobočjem Košute. Šele na Šiji smo si privoščili počitek in malico, ko je bil zahtevni del poti daleč za nami in ko smo bili prepričani, da nam bodo tudi nevihte prizanesle.
Po skoraj devetih urah hoje smo stopali pod planino Kofce proti Matizovcu, kjer smo se zadovoljni in srečni poslovili.