Za letošnji Društveni pohod smo izbrali Kozjansko, manj poznane kraje vzhodnega Posavskega hribovja. Obetala se nam je lepa sobota in temu primerno se je število udeležencev premaknilo čez številko 30. Izhodišče za naš pohod je bilo mestece Kozje, kjer smo si privoščili jutranjo kavico. Kot se to zgodi velikokrat, je sam štart znotraj mestec vedno vprašljiv. Malce smo se razgledovali po markacijah, a jih nismo našli, zato smo krenili kar v smeri table za Veternik. Nekoliko ven iz naselja nam je domačin pokazal kje bi lahko šli po Naravoslovni poti, a je pripomnil, da je strma. Glede na udeležence, sva se z Milanom strinjala, da gremo po nekoliko daljši, a položnejši poti, ki nam je nudila prijetno senco in čudovite razglede po Kozjanskem hribovju.
Zlagoma in v prijetnem vzdušju smo prispeli na vrh Veternika (709m), kjer nas je pozdravila veterna harfa. Harfa simbolizira dlani, ki objemata kozjansko jabolko, izdelal pa jo je glasbenik in raziskovalec zvoka Primož Oberžan. In verjemite – res poje, le tiho moraš biti in prisluhniti.
Za pot na Veternik in uživanje smo porabili nekoliko preveč časa, ki bi nam ga, za nadaljevanje programa zmanjkalo, zato smo prosili našega šoferja Srečka, da nas je prišel z avtobusom iskat čisto pod sam vrh, kajti na tem koncu so vse poti lepo asfaltirane in vožnja gor in dol spretnemu šoferju ni predstavljala težave.
Ob prihodu v Kozje, nas je že čakala naša vodička, gospa Silva, ki nas je popeljala v muzejsko učilnico «Šola moje mame«, ki je delovala od leta 1882 do 1966. Smo generacija, ki se nekaterih razstavljenih predmetov še dobro spominja, kljub temu pa nam je bilo prijetno prisluhniti razlagi in obuditi nostalgijo pa otroških letih.
Kozje se ponaša z lepo ohranjenim zaporom nekdanjega Okrajnega sodišča, ki je delovalo od leta 1932, danes pa so del zanimivosti kraja. Posebej nas je navdušila iznajdljivost takratnih arhitektov, ki so peči za kurjenje vzidali v steno tako, da je segrevala dva prostora, kurišče pa je bilo na hodniku. Za konec potepanja nas je čakal obisk Kozjanskega parka, ki ima status biosfernega rezervata pod zaščito Unesca. Čudovit film, ki so nam ga predvajali, nas je »zazibal« v duhovni mir in kar nekoliko nam je bilo žal, da se je film prekmalu končal.
Sledilo je še druženje ob jabolčnem zavitku in jabolčnem soku, pogled na središče Podsrede in vrnitev domov.