Mladinski odsek je bil pod zemljo.
Deževni in z lepim, hribovskim vremenom škrti zadnji meseci v letu so otroke – še bolj kot starejše pohodnike – zadržali doma. Zato smo se odločili, da gremo z njimi tja, kjer nas slabo vreme ne bo doseglo… Šli smo v opuščeni rudnik mangana v Kranju. Zdaj so učenci OŠ F. Prešeren med maloštevilnimi, ki vedo kje rudnik je, kako zgleda in, če stanujejo tam res pajki, netopirji in sove, morda celo škrati?
Na obisk rudnika smo se odpravili popoldan, po šoli, peš. Na kratki poti nismo bili mokri ne tja, ne nazaj. Čelade za vstop v rudnik smo si izbrali že pred šolo, ki jo je potem vsak ponosno nesel do rudnika. Rudniški rovi so visoki in tudi široki, pot je udobna, a skriva tudi nekaj pasti. Ko je bil rudnik v uporabi – nekaj desetletij na prelomu med 19. In 20. stoletjem – so bile po rovih položene tračnice. Mangan, ki močno izboljša kakovost jekla so vozili na Jesenice, saj se je tam železarstvo razvijalo že nekaj stoletij in takrat predstavljalo največji industrijski obrat na Kranjskem.
A zgodovina bo za drugič. Zdaj smo pazljivo smo sledili vodniku in jamarskemu reševalcu Poldetu, ki pozna veliko zgodbic o dogodkih v rudniku. Tudi tokrat smo naenkrat opazili, da poteka ob steni velikega rova vrv, ki se kar ni nehala in je potem nenadoma izginila v navpično jamo, kamor ji nismo mogli slediti. Le jamar ji je lahko sledil, a še to le popolnoma opremljen. Res je iz brezna privlekel zaklad, ki so ga tja postavili škrati – samo za tiste, ki se jih upajo obiskati v njihovem domovanju. Nagrada je vsem dobro dela.
Škratje in Polde, hvala!
Najdite se na fotografijah naslednjega izleta tudi vi.