Od 19.9. do 26.9.2015 – 8 dni.
Letošnji planinski program na Kreto, sredozemski otok, ki velja za “zibelko evropske civilizacije” in “prizorišče” najbolj znanih starogrških legend (Evropa, Zeus, Minotaver, Ikar in Dedal…), je bil izveden povsem po predlaganem programu. Sašo se je z agencijo Oskar glede ključnih zadev dogovoril že pozimi, tako da so priprave na izlet potekale intenzivno in urejeno že od marca dalje. Planinski program je bil zanimiv (poleg tega je Oskar ponudil hkrati še dva druga programa oz. varianti izleta), tako da se je kljub temu, da izlet ni bil prav poceni, prijavilo lepo število udeležencev in udeleženk. Skupaj nas je bilo 37, planinskih tur pa se je udeleževalo okrog 30 planincev/planink. Tudi s turističnim vodnikom, ki nam je bil dodeljen (Maj Bešlin), smo imeli precej sreče, saj ima veliko planinskih izkušenj. Vreme nam v prvih dneh izleta ni bilo najbolj naklonjeno (padavinska fronta), zato smo naredili nekaj prilagoditev programa in kot omenjeno uspeli speljati program v celoti.
Prvi dan dopoldne smo po letu z Brnika pristali na letališču v Iraklionu in se namestili v hotelu Creta Verano v Malii, manjšem kraju pri Iraklionu. Hotel je bil za planince ravno prav udoben in precej praktičen, seveda je imel tudi bazen. Sončen in topel dan smo izkoristili za kopanje v zelo toplem morju ali za druge aktivnosti po lastni izbiri.
Zaradi napovedane bližajoče se padavinske fronte (ki naj bi prečila Kreto v prihodnjih dneh) smo se vodniki odločili za menjavo programa. Udeležencem smo sporočili, da gremo na Mt. Ido (v pogorju Psiloritis), najvišji vrh Krete, že naslednjega dne, v nedeljo. Kot se je pokazalo pozneje, je bila to v danih vremenskih razmerah najoptimalnejša, če že ne edina varianta za izvedbo izleta.
Nedeljski planinski izlet na Mt Ido (najvišji vrh Psiloritisa, 2454m) je potekal v glavnem po načrtu. Pred turo smo poskrbeli za zajtrk v hotelu in pred šesto uro smo se že peljali proti pogorju Psiloritis. Čakala nas je dolga vožnja do izhodišča ture. Sicer zelo izkušeni šofer je prvič peljal na plato Nidho tako veliko skupino planincev, zato je moral uporabiti svoj največji, 50-sedežni avtobus. Zato je vožnja trajala dobro uro dlje, kot je bil do zdaj navajen in kot nam je še dan prej napovedoval. Do izhodišča na planoti Nidha, kjer stoji taverna na cca 1500m n.m. višine, namreč pelje precej ozka in zavita gorska cesta. Med vožnjo smo tako “obrali” tudi nekaj oljk.
Razmeroma zgoden odhod iz hotela se nam je tako zelo obrestoval. Ko smo pričeli s hojo, nas je že pozdravljalo sonce, ki je vzhajalo nad Psiloritisom. Hodili smo zložno in občasno naredili krajši postanek za požirek vode, preoblačenje, razglede… Do vrha je brez večjih težav prišla celotna skupina planincev in planink. Ker smo dan pričeli na okrog 30 metrov nadmorske višine, sam vrh pa je na okrog 2450m, smo torej v enem dnevu naredili kar “lepo” višinsko razliko (res pa da več kot polovico z avtobusom). Tik pod vrhom smo občudovali jato brkatih serov. Na začetku ture smo se bali predvsem vročega dneva, a na vrhu nas je pozdravil hladen veter in oblak, razgledi so se za nekaj časa zastrli. Sicer pa smo v kotanjah pod vrhom opazili še snežišča iz prejšnje zime.
Po počitku smo naredili skupinsko fotografijo. Kdor je želel (večji del skupine), je v spremstvu vodnikov lahko obiskal še sosednji vrh glavnega vrha (višina cca 2430m). Tu je bil razgled bistveno lepši kot na glavnem vrhu, nad seboj pa smo lahko občudovali jato brkatih serov, ki so opazovali kozličke, pasoče se po planjavah Psiloritisa. Nekaj udeležencev pa je imelo že na Mt. Idi manjše težave s počutjem ali pa so imeli hoje dovolj in so sestopili s Sašom neposredno v dolino. Sestop na plato Nidho je potekal urejeno, brez posebnostih, med potjo smo imeli lepe razglede, predvsem na kopaste vrhove Psiloritisa. S turo smo bili vsi planinci zelo zadovoljni. Med potjo proti hotelu smo se ustavili še v gorski vasici in si privoščili pravo grško kavo in/ali pivo.
Naslednji dan (ponedeljek) smo se odpeljali v prijetno mestece Agios Nikolaos na kavo (ali po želji), nato pa nadaljevali do zaliva Plaka, kjer smo se z ladjico odpeljali na otoček Spinalonga. Tu so imeli Benečani svojo trdnjavo, do sredine 20. stoletja pa je bila tu kolonija gobavcev. Obhodili smo zanimivi otoček. Popoldan je bil rezerviran za kopanje v Plaki, a ob okrog 14h je tudi v ta konec prišlo neurje z burjo in vetrnimi vrtinci (v gorah se je vreme seveda ‘poslabšalo’ že bistveno prej). Odločitev, da smo se že včeraj podali na glavni vrh, je bila torej zelo modra in (kot se bo še izkazalo) edina pravilna, saj v naslednjih dneh to iz vremenskih ali logističnih razlogov ni bilo več izvedljivo.
V torek smo si (kdor je želel) v spremstvu grške vodičke in našega turističnega vodnika ogledali znameniti minojski Knosos, kjer je bil po prastari legendi v labirint ujet Minotaver. Najznamenitejši ostanek je (po najdaljši vrsti turistov sodeč) znameniti stol minojskih sodnikov, katerega kopija naj bi bila – kot simbol pravičnega sojenja – zdaj v Haagu. Popoldne smo si ogledali še arheološki muzej v Iraklionu. V njem je veliko arheoloških znamenitosti (originali) iz Knososa in iz drugih koncev Krete. Med najznamenitejšimi arheološkimi najdbami na Kreti je disk iz Faistosa. To je plošča z vtisnjenimi znaki oz. simboli, njen pomen še ni dokončno pojasnjen. Torej so Minojci uporabljali tisk že vsaj okrog 3000 let pred tem, ko so ga “izumili” v zahodni Evropi. Res pa da sodobnega tiska (s tiskanjem knjig) Minojci menda niso poznali. Po kosilu smo se sprehodili še do Beneške trdnjave pred Iraklionom. Zatem smo se z avtobusom zapeljali na znamenito planoto Lassithi, ki je znamenita po svoji zgodovini in kulturi, predvsem mlinih na veter in po svojem boju proti tujim vsiljivcem – Benečanom, Turkom in mnogim drugim (druga svetovna vojna je bila na tem otoku precej kruta). Mnogi prebivalci otoka se imajo predvsem za Krečane, šele nato za Grke.
Naslednje jutro (sreda) smo se po zajtrku z vso prtljago poslovili od hotela Creta Verano. Čakal nas je zanimiv dan. Po daljši vožnji čez ‘celino’ smo si ogledali ostanke minojske trdnjave Faistos, kjer so našli že omenjeni disk. V tej trdnjavi za razliko od Knososa arheologi niso ničesar “popravljali”, tako da tudi niso imeli priložnosti ničesar pokvariti ali uničiti. Ostanki te palače so torej neprimerno bolj pristni kot ostanki palače v Knososu. Od tod smo imeli tudi priložnost občudovati čudovito široko pokrajino s Psiloritisom v ozadju. Nadaljevali smo v Agio Galini, manjši turistični kraj, kjer smo si privoščili kavo, potem pa si ogledali samostan Moni Preveli, ki je v zgodovini in osvobodilnih bojih Krečanov igral pomembno vlogo. Muzej je bil zaprt, lahko pa smo si ogledali cerkev in zanimive zgradbe ter okolico. Na plaži Preveli smo se kopali v toplem Libijskem morju in v hladnem gorskem potočku, ki skozi palmov gozdiček priteče v morje. Na poti do Chanie oz. njenega “predmestja” Agia Marini, kjer smo se namestili v hotelu Elefteria za naslednje tri noči, smo se ustavili še na Akrotiriju pri zalivu Suda (urejeno poklopališče zavezniškim vojakom iz 2. sv. vojne) ter pri grobnici Venizelosa, kjer je lep razgled na Chanio in kjer stoji spomenik grškemu borcu za svobodno Kreto.
Četrtkov planinski izlet na Gingilos v Belih gorah (Lefka Ori) je potekal po planu. Iz hotela smo štartali ob šestih, na izhodišču ture (Xyloskala, planota Omalos) smo bili pravočasno, da smo med hojo ujeli sončni vzhod nad Belimi gorami in prve sončne žarke, ki so nas pozdravljali z vrha Gingilosa.
Pot na vrh je potekala skozi zelo zanimivo gorsko pokrajino. Globoko pod nami je ležala soteska Samaria, ki pa je bila ta dan še zaprta (tako kot še tri dni pred tem) zaradi popravil delov poti, ki jih je odnesla voda. V vršnem delu smo na dveh-treh zelo kratkih odsekih potrebovali tudi roke, tako zaradi strmine kot izpostavljenosti. Pri vstopu v vršni greben smo imeli še lepe razglede, na vrhu (označen z veliko piramido kamenja) pa se je razgled zaprl. Le za nekaj sekund se nam je odprl razgled na sosednji Volakias. A ker ni bilo razgleda niti ni bil ta vrh (Volakias) v programu, smo po pavzi začeli sestopati. Sestop je potekal po načrtu, uživali smo v enkratni gorski naravi in (tudi tu) občudovali brkate sere in druge ujede v naravnem elementu.
Petkov pohod po soteski Samaria je predstavljal čudovit zaključek našega izleta po Kreti za vse udeležence. Imeli smo nekaj sreče, saj so sotesko (kot že omenjeno) ravno ta dan po štirih dneh (zaprta je bila zaradi popravil delov poti, ki so jih uničila neurja in deževja v zadnjem obdobju) spet odprli ravno ta dan, ko smo jo imeli v programu. Izhodišče je bilo enako kot za Gingilos (Xyloskala). Približno dvanajst kilometrov poti vodi po soteski, kjer smo občudovali gore nad sotesko, naravne lepote, koze kri-kri, (zapuščeno) vasico Samaria in druge posebnosti (gl. fotografije v fotogaleriji), potem pa je še nekaj kilometrov hoje do vasice Agia Roumeli na južni obali Krete (tu smo ponovno skočili v Libijsko morje), kjer nas je čakala trajektna povezava.
Skupina planincev je bila dobra, primerno opremljena in tudi “disciplinirana”, tako da je bil celoten izlet izveden v zelo prijetnem vzdušju in v veliko zadovoljstvo vseh planincev. (Vsem prijavljenim na “lansko Kreto” pa tudi obliž na lansko nepričakovano razočaranje tik pred odhodom na izlet.) S kolegom Sašom se še enkrat zahvaljujeva članom PD Iskra Kranj in ostalih planinskih društev za udeležbo in vas vse skupaj vabiva na naše planinske izlete v prihodnjih sezonah.
