Poln Špikov avtobus že ob štirih zjutraj drvi iz še nočno razpoloženega Kranja proti Tolminu. Ko ravno drveti ne more več, zaspano izstopimo, da premaga klanec. Zgodnje jutranje pretegovanje nam paše. Ko pod planino Kuhinja dokončno izstopimo, se – kot nabrušeni – zapodimo v strmino. Močno diši po prebavljeni travi živali na paši =).
Kljub enakomernemu tempu opazujemo okolico, ker danes je kaj opazovati: bujno rastlinje, cvetlice močnih barv, kadeče megle zastirajo in odstirajo pobočja in bližnje vrhove. Tu in tam naredimo požirek, a kaj, ko zaradi goste vlage vse popito takoj v kapljicah steče po naših telesih. Gori na robu vidimo Gomiščkovo zavetišče, a kar nekaj časa mine, da ga dosežemo. Da se ne ohladimo, gremo naprej na vrh. Razgledi na vse strani razkrivajo nešteto vrhov. Kakšna sreča, da je z nami Biba! Poimenuje vse po vrsti od leve proti desni in še nazaj…
Prileže se malica pri koči. Načrtovani eno urni počitek skrajšamo, saj slutimo dež. In res že v Krnski škrbini slišimo grmenje in bobnenje v daljavi. V spremljavi vetra, sonca, megle, cvetja… pozabimo na dež in si ponoven počitek in okrepčilo privoščimo v koči na planini Kuhinja. Ko nas pobožajo zadnji sončni žarki, zadovoljni posedemo na avtobusne sedeže. Še predno prevozimo Kamno, že močno dežuje.
Bil je lep dan. Topel, mil in svetal. Hvala vsem zanj. In hvala prvim, ker ste zavrli svoj običajno hitrejši korak in hvala drugim, ker ste pospešili svoj običajno počasnejši korak. Bolje hribovske ture tako velike skupine ni mogoče izpeljati.
Kmalu spet nasvidenje!