Že zjutraj je bila druščina dobre volje, verjetno največ zaradi lepega vremena, ki smo ga tako dolgo čakali, malo pa tudi zaradi šal na račun edinega predstavnika moškega spola v druščini, ki se je odpravila na Kurji vrh.Nad naseljem vikendov pri Jasni smo kmalu zapustili makadamsko pot, stezica se …
Že zjutraj je bila druščina dobre volje, verjetno največ zaradi lepega vremena, ki smo ga tako dolgo čakali, malo pa tudi zaradi šal na račun edinega predstavnika moškega spola v druščini, ki se je odpravila na Kurji vrh.
Nad naseljem vikendov pri Jasni smo kmalu zapustili makadamsko pot, stezica se je hitro postavila pokonci in nam zavezala jezike. Pot je res kar strma, vije se čez skalne glave skozi bukov gozd, ki nudi le skope poglede na vrhove nad Kranjsko Goro. Ko smo se že dodobra prepotili in stopili na nekoliko položnejšo pot, je Majda modro dodelila počitek in mimogrede povedala, da se strmina tod šele začne. Prav zares je zadnji del poti pred vrhom spominjal na kurjo lojtro, zaradi strmine in zasušenega blata. Zgodaj smo bili na vrhu, tako smo kljub vročemu dnevu lahko zdržali na soncu kakšno urico, da smo se naužili razgledov in miru osamljenega vrha.
Potem smo se spustili na melišče pod Rigljico in stopili na pot Planica – Pokljuka, nekaj časa hodili po njej, kmalu pa je naša pot zavila po svoje. Mimo lovske koče smo sestopili do označene poti, ki vodi pod Špik in jo spet kmalu zapustili, saj smo se namenili pokukati k Belim vodam, izviru, ki vre izpod skal in se preliva preko pragov, poraslih z mahom. Že od daleč je bilo slišati šumenje izvira, ki je letos izjemno močan, belo se peni čez temno zelene mahove in se ponuja v osvežitev. Napili smo se sveže studenčnice, da bi zmogli še zadnji del sestopa po mehki gozdni stezici, ki se kmalu priključi markirani poti k zgornjemu Martuljškemu slapu. Tu smo prvič ta dan srečali ljudi. Še živahneje je bilo na Jasenju, pri brunarici z razgledom na Široko peč, kjer smo si v senci privoščili dobrote iz kotlov, ki so brbotali na odprtem ognjišču.
Za romantičen zaključek ture smo izbrali pot mimo spodnjega Martuljškega slapa, ob Martuljščici in tako kljub vročemu dnevu zaključili turo povsem sveži.