Planinski pohodniki PD Iskra gremo včasih tudi v ne alpske hribovske predele naše lepe očetnjave. Tokrat smo se usmerili na Kraški rob v slovenski Istri. V ranem jutru se nas je preko dvajset vkrcalo v Ivanov avtobus in že smo odbrzeli proti Ljubljani, kjer smo pobrali še nekaj naših pohodnikov in se na Ravbarkomandi ustavili za kavo ali čaj.
Preko viadukta Črni kal in pod njim smo se po lepi, a ozki cesti mimo vasi Predloka, Loka, Bezovica pripeljali na današnje izhodišče – Hrastovlje. To je vas, ki se nahaja na SZ robu Slovenske Istre, pod Kraškim robom. Hiše naselja so mediteransko kraškega tipa, z lepimi portali in oboki iz apnenca. Veliko objektov je pod spomeniško zaščito, vsled česar so postopki obnove bolj zapleteni. Kraj je najbolj poznan po cerkvi Svete Trojice – o njej več ob povratku.
Na začetku naše poti je le ta še položna, obdana z vinogradi, oljkami in njivami, nato pa se strmo vzpne proti JZ. Kolona se rahlo raztegne, v serpentinah lepo napredujemo in med potjo pogledujemo na severno stran proti Podgorskemu krasu in Slavniku. Vlaki kar pogosto vozijo po spodnjem in zgornjem tiru v obeh smereh. Dokaj hitro dospemo na hrib Lačna (451 m), ki je sestavni del številnih pešpoti po Slovenski Istri.
Lačna je zaradi visokega kovinskega stolpa vrh z izrednimi razgledi na vse strani. Posedli smo po klopeh v vznožju stolpa in na dan pridejo priboljški iz nahrbtnikov. Tekne nam slastno; tudi menjava blago za blago lepo steče, brez problemov tudi enosmerna. Mnogi se potrudimo na stolp, odpirajo se panoramski razgledi na Trst in Tržaški zaliv, Koper in Koprska brda. Proti jugu so hribi Istre, vidi se Učka in dolini Sočerge in Rižane. Proti vzhodu se vidi Podgorski kras in Kraški rob. Pa hribi Čičarije v daljavi.
Čas mineva, in že se odpravimo naprej. Sedaj se spuščamo po gozdni, mehki poti in ob klepetu kmalu prispemo v Kubed. V preteklosti je igral pomembno vlogo kot obrambna utrdba. V te kraje so namreč v 15. in 16. stoletju vdirali Uskoki in Turki. Grad se imenuje območje znotraj obzidja z obrambnim stolpom, nekoliko vzdignjen nad vasjo. Peterovogalni stolp je bil obrambni in stražarski, leta 1833 so ga spremenili v današnji zvonik. Nedaleč stran je cerkev Sv. Florjana, ki pa je bila tokrat zaprta. Leta 1870 je v Kubedu potekal tabor Istrskih Slovencev, ki so med drugim zahtevali Zedinjeno Slovenijo.
Po krajšem postanku, se po lepi gozdni poti rahlo navzdol odpravimo naprej. Vse več je vinogradov, nasadov oljk in drugih sredozemskih kultur in že zagledamo Hrastovlje. Tu se naš krog sklene, korak kar hitreje steče. Na od daleč vidni vzpetini nad vasjo se nahaja cerkev Sv. Trojice. V 16.stoletju so jo obdali z visokim obrambnim obzidjem, ki je res dobro ohranjeno in je eden lepših spomenikov protiturške (protimuslimanske) obrambe.
Deljeno in izmenično smo se zakadili v gostilno Švab in v cerkev. Triladijska kamnita cerkev Sv. Trojice za mogočnim obzidjem je navzven preprosta, pokrita s kamnitimi ploščami; enkratno dragocena pa je njena notranjost. Prijazna vodička nam ponosno razloži to bogato kulturno – sakralno dediščino. Cerkev je postala svetovno znana leta 1951, ko je kipar Jože Pohlen odkril freske, ki pokrivajo celotno notranjost stavbe.
Ta slikarska bogatija, ki sta jo ustvarila čopič in samorodni genij istrskega umetnika Janeza iz Kastva je nastala ob koncu 15. stoletja in predstavlja pravo biblijo za reveže, ki je ljudstvu razlagala srednjeveško vizijo stvarstva. Dvanajst apostolov, Oznanjenje, prizori iz Geneze, Kristusovo življenje, trije kralji, upodobitev mesecev, pa svetniki in preroki…zaključena celota srednjeveškega sveta, ki je vedel odgovor na vse. Nič ni nerazloženega, tako kot ni v cerkvi nič neposlikanega…
Sredi vsega pa stoji odgovor na tako imenovano »zadnje« vprašanje: kdo smo in kam gremo? MRTVAŠKI PLES, največja znamenitost Hrastovelj, delo svetovnega slovesa! Smrt, ki vodi za roko cesarja in papeža…kralja in kardinala…meščana in berača…in tudi otročiča, ki mora za njo iz svoje posteljice. Odkod ta starodavna tema o edini pravi enakosti, ki se žal izkaže šele v grobu? Odkod ta demokratska vizija sredi istrske samote, ta »memento« norosti in ambicij bolnih ljudi? Ali je to humanizem ali glas stare Istre? Resnice ne izvemo. Resnica ostaja skrivnostna in grozljiva na južni strani ladje v hrastoveljski cerkvi…
Kdor se je prej oglasil v cerkvi kot pri Švabu, mu k slednjemu pravzaprav niti ne »paše« (čeprav je odlična s hrano, pijačo in solidno ceno, da se razumemo). No, dušo si pa velja privezati z glažem domačega istrskega vina. Ko se znova vključimo v turistični veletok na glavni cesti, Hrastovlje zro za nami, kot srhljiv spomin in opomin! Prijetno utrujeni se vračamo proti domu. Hodili po zemlji smo naši (kolikor jo je še ostalo). In koliko, ter kako dolgo jo bo še?
Hvala vodnikom in gospodu šoferju!