Prvi izlet našega PD Iskra Kranj iz programa za leto 2013. Malo je manjkalo, da ga ne bi bilo in za to ne bi bila kriva slaba vremenska napoved. Verjetno se je marsikdo »šparal« za nedeljski pohod v Dražgoše. Barbara je komaj »nabrala« 7 prijavljencev.
Zbor pred Globusom ob 8 uri. Vreme je bolj »kumrno«, pa še vsi nismo prišli na kup, tudi fotkat sem kar pozabil. Uroš pride peš skozi mesto, tako da moramo, za ogrevanje, še do njegovega avta. Mrzlo je in piha, zgoraj je «kovter«, le od vzhoda se sveti, sonce kramežljavo išče prostor, kje bi posvetilo. K sreči gremo v to smer. Odpeljemo se do dogovorjenega mesta na bencinski črpalki v Šenčurju, od koder nadaljujemo skupaj. Vožnja skozi Mengeš do Lukovice pri Domžalah, kjer zavijemo za Prapreče in mimo zaselka prispemo na parkirišče pri Gradiškem jezeru. Gradišče je nekaj višje, nad njim pa »čepi« cerkvica sv. Marjete. Na parkirišču ni bilo »drena«.
Nekateri so se morali za hojo še pripravit. Ogledujemo si veliko panoramsko karto, Barbara pa nas seznani s hojo, o nastanku umetnega jezera, tukajšnjih romarskih poteh, rokovnjačih in…? Začnemo po levi strani jezera, mimo »srkala« oz. odtoka, na katerem grablje pridno zbirajo naplavine. Na jezeru je le nekaj življenja, v glavnem račke in labodi. Vreme se vztrajno izboljšuje, oblačnost izginja, sonce pa se vedno pogosteje kaže. Kmalu se s ceste »zapodimo« v strm ilovnat kolovoz, ki se v mešanem gozdu kmalu izravna. Postanemo le toliko, da se ta segreti olupijo. Ko smo skozi gozd, uzremo naš cilj in že smo v zaselku Vinje pri Moravčah. Pogled nam stalno uhaja na desno, kjer se kaže lična cerkvica sv. Mohorja, prislonjena v gozdnat grič Stol (508m). Že takrat dobimo idejo o njegovem obisku ob vračanju k jezeru.
Nadaljujemo po cesti, ki nas privede v zaselek Negastrn. Malo prej pa se z leve priključi cesta iz Krašnje, razvlečenega zaselka ob stari cesti Ljubljana -Trojane, od koder se cerkev in TK stolp na gori lepo vidita. Hodimo proti zaselku Planjava, pod samo Limbarsko goro. Ponovno se nam z leve priključi, tokrat markirana pot, iz Krašnje. Pogled nam je celo pot uhajal proti severu, kjer so se, najprej bolj v oblakih, kasneje pa vedno bolj vidni, kazali vršaci Kamniško Savinjskih Alp. Malo smo pametovali, kdo je ta »špičast«, al Ojstrica al Grintavec. Šele na vrhu, ko se je oblačnost dovolj umaknila, smo videli, kje in kdo je kaj. Tudi o rokovnjačih, ki so delovali spodaj v Črnem grabnu, je tekla beseda, Uroš nam je kar precej od tega vedel povedati. Večkrat pa je tudi namignil, da te konce pozna še iz otroštva.
Nadaljujemo skozi gozd po globokem kolovozu, ki nas najprej privede na veliko spodnjo jaso, malo naprej pa smo že v kopastem vršnem delu gore, kjer za robom ravno podirajo drevje in traktor pririne prav pred nas. Globoka rana v ruši in pa smrad po nafti so posledica. Pred cerkvijo Sv. Valentina (773m) že ugledamo obiskovalce, še malo, pa smo tam. Med hojo smo komaj opazili, da se je skoraj zjasnilo, tako da smo bili pred cerkvijo že na toplem sončku, vetra pa k sreči ni bilo. Med nabiranjem energije iz nahrbtnikov smo se razgledovali po okolici. Barbara nas časti s posušenimi rezinami kakija, Sv. Mohor nas, lepo viden, še naprej vabi. Pade odločitev, da ga nazaj grede obiščemo.
Pogledamo še malo okoli cerkve in gostišča, nato začnemo s sestopom v smeri vasi Vodice, kjer stopimo na pot E6, ki nas privede v Serjuče in v Soteski pri Moravčah stopimo z nje. Med hojo nam je pogled uhajal proti severu na zaselke, skozi katere smo nekaj ur prej hodili na goro. Nekajkrat smo le pogledali na karto, da smo udeli pravo pot, pomagali so nam tudi smerniki. Sv. Mohor se nam je skril na severno stran griča. Ob hoji skozi zaselke smo opazili pri hišah kar nekaj kamnitih orlov. Uroš se ponudi, da lahko kakšnega »zrihta« in pove, da je to od »žlahte« delo. Uzremo tudi velik kamnit čevelj, ki je istega izvora. Ne daj, da bi te z njim kdo sunil… Pridemo v zaselek Pogled in na njegovem koncu stopimo na gozdno cesto proti Sv. Mohorju, ta pa nas skozi bukov gozd privede do cerkve in mežnarije, ki jo še vedno krasi božično drevo. Ogledamo si okolico cerkve in se razgledujemo po okolici. Lepo so vidni Limbarska in zaselki, skozi katere smo hodili. Se še enkrat »podpremo« in tokrat ne pozabimo na »gasilsko«. Dobimo tudi pasjega prijatelja, ki je bil pri našem prihodu precej hud.
Najdemo pričetek peš poti, katere se je Uroš spominjal še iz otroških časov. Prijetna, celo markirana pot skozi listnat gozd, ki se v zaključku strmo spusti proti razvalinam gradu Rožek, oz. na dvorišče edine kmetije. Spet nas pozdravi pasje lajanje, skozi vrata pa nekdo »pokuka«. Razvalina gradu čepi na »kuceljnu« izza gospodarskega poslopja. Nismo si ga ogledali, verjetno smo imeli lazenja že dovolj, čakalo pa nas je še kar nekaj hoje. Od kmetije, po kolovozu, nato po gozdni cesti prispemo na pričetek tega umetnega jezera. Pritoka Drtijščice skoraj ni bilo. Po cesti, po nasprotni strani jezera kot na začetku, jo počasi ubiramo proti parkirišču. V jezero se izliva kar nekaj potočkov. Srečujemo sprehajalce, družine na sprehodu in rekreativce, vreme je še vedno lepo. Med hojo še fotkamo, debate pa tečejo o vsemogočem, tudi šalimo se.
Tako prispemo, tokrat na kar polno, parkirišče. Pospravimo našo opremo, se preobujemo in dogovorimo za kofetkanje pri Ravbarju, ki pa ga v strjenem naselju Rodica komaj najdemo. V prijetnem ambientu gostišča nekaj malega popijemo in vodnikoma poravnamo našo obveznost. Barbara na kozarcu popitega piva vidi lep čipkast vzorec in ga slika. Poravnamo vsak svoj »zapitek«, v prijetnem vzdušju zapustimo gostišče in se preko Mengša zapeljemo proti domu.
Čeprav nas je bilo na izletu »le za vzorec«, smo pri našem kolovratenju doživeli marsikaj lepega in zanimivega, za kar gre zahvala vodnikoma in druščini. Hvala za prijetno preživeti dan.