Parkirišče, od koder smo pričeli pohod, se nahaja med Mirnom in Opatjim Selom. Ob našem prihodu je bilo parkirišče polno avtobusov in osebnih avtomobilov, iz vse Slovenije, kot tudi zamejstva, kajti ta dan je bil predviden za pogozdovanje.Že prvi pogled na opustošenje, ki ga je za sabo pustil lanski …
Parkirišče, od koder smo pričeli pohod, se nahaja med Mirnom in Opatjim Selom.
Ob našem prihodu je bilo parkirišče polno avtobusov in osebnih avtomobilov, iz vse Slovenije, kot tudi zamejstva, kajti ta dan je bil predviden za pogozdovanje.
Že prvi pogled na opustošenje, ki ga je za sabo pustil lanski požar, nas je globoko pretresel. V sončni dan so se bleščale bele skale, turobnost pa so poudarjala ožgana, črna drevesa. Pa vendar se narava, kljub nepojmljivi nesreči, ne da. Sramežljive rožice že kukajo na plano, pa tudi trava, na delih, kjer so ostale zaplate zemlje, lepo zeleni.
In ta košček naše zemlje ni utrpel zgolj lanskega požara. Ne. Tu je pred nekaj več kot sto leti divjala vojna – 1. svetovna vojna, ki je pustila velik pečat. Sprehodili smo se po v skalo izkopanih rovih, mimo spomenikov……in se spraševali: »Je to vrtačo naredila narava ali morda lanska eksplozija mine, ki je ostala od vojne?«
Med nekaj več kot triurnim pohodom so nas razveselili žerjavi, ki so se odločili, da je čas za pot na gnezdišča. Tudi naše ptice pevke so si ponovno poiskale svoj teritorij in ga s svojim petjem oznanjale. Vse to in kavica ali pivo, ki smo jih spili ob Pomniku miru na Cerju, s pogledom na Vipavsko dolino, so nam pričarali prijetno vzdušje, ki smo ga ohranili vse do avtobusa in še dalj…vse do Mirna, kjer smo si, ob reki Vipavi, privoščili nekaj minutni postanek in klepet ob zaključku pohoda.