Za izbrani pohod je bilo komaj zadovoljivo število prijavljenih, zgolj 18. Napovedovala se je lepa sobota, zato smo se odločili za izvedbo. Po potrditvi najema avtobusa sta prileteli dve odjavi.
Vremenska napoved za soboto je napovedovala lepo vreme, a so se ponoči, od kdo ve kje, pojavile navihte, tako da jutro ni obetalo lepega dneva, ob prihodu avtobusa je celo pršilo. Upanje, da bo nad Laškim bolje se je deloma uresničila, saj je ob prihodu v Spodnjo Rečico bilo le oblačno, brez dežja.
Za vzpon na Malič je Milan izbral pot mimo plezališča, ki je nekoliko bolj strma kot je predvideval in slabo shojena, a smo jo pohodniki v počasnem tempu in ob več postankih, uspešno prehodili. Prispevši na vrh smo se po grebenu spustili do oddajnika, kjer nas je pričel močiti dež, a smo k sreči imeli vsi dežnike, anorake in pelerine. Ob oddajniku, zaradi gozda, ni razgledov, zato smo se brez postanka spustili do koče na Šmohorju.
V koči smo si privoščili daljši postanek in sproščen klepet. Pogovor se je v glavnem vrtel okoli našega pohoda, ki je bil planiran kot lažji pohod dolg cca 4 ure, pohodniki pa smo si bili enotni, da je to bil kar konkreten podvig in kot ga je ocenil oz. poimenoval en izmed pohodnikov » Drevesno travniška ferata št. 2.«, kar je sprožilo salvo smeha, prikimavanja in ocenjevanja, je bila »ferata« težavnostne stopnje 2 ali 3?
Zaradi težav nekaterih pohodnikov z gležnjem, koleni in hrbtenico (stare poškodbe) smo poklicali avtobus, da nas je prišel iskat do koče, kar je družba veselo pozdravila.
Še bolj veseli pa smo bili pred vstopom v avtobus, kajti zapeti je bilo treba :« Vse najboljše za te….dragi Janko…«, ob tem se posladkati z dobrotami in zvrniti štamperlček za zdravje.
Konec dober, vse dobro.