Predviden odhod ob 6.00 uri izpred Creine. »Busek« je že čakal. Hribovci smo počasi in zaspano vkup kapali tako, da »štartne fotke« sploh nimamo.
Vožnja proti Šk. Loki, spotoma pa poberemo še dve dečvi. Nadaljujemo po Poljanski dolini, čez Kladje in Cerkno na začetek Kobarida, kjer poskušamo najti ti. PP v obliki jutranjega kofetka in za odpravo višje sile. Nč, zaprt, se še niso zbudl oz. smo prezgodnji. Vse potrebe smo lahko zadostili k sreči šele na bližnji Petrolovi bencinski črpalki.
Pol pa mal nazaj, v Idrsko in desno proti Livku in še nekaj višje v zaselek Avsa. Zaparkiramo na začetku vasi kjer se prične naša markirana pot. Sosednji Livški Kuk (1243m) nas od zadaj začuden gleda ko se »komotamo« za na pot. V okolici nas pozdravljajo zaplate spomladanskega podleska pa kkšna trobentica je vmes. Ta pridn že fotkajo. Začnemo po strmem listnato-rizlastem kolovozu, kjer se, hvala bogu, pri drugi podtrtiji le izravna, rizl pa izgine. Ko kolovoz »pogleda« iz bukovega gozda se onstran ograde prične blatna steza po zaraščajočem pašniku z redkim grmičjem. Kmalu pririnemo na začetek žive Idrske planine. O živosti pričajo kolovozi, smerokazi, smučarska žičnica pa velik hlev. Po desnem, Kobariškem, pobočju Matajurja je še nekaj pašnih planin (Svinska, Sužiška), pa lovska koča in Kavkna jama. S hojo navzgor snežna odeja počasi narašča tako, da nam utrujene noge že uhajajo nazaj. Sonček se še vedno kaže, vendar vedno bolj sramežljivo. Visoke redke megle se podijo od zahoda, skoznje se pa še vedno kaže plavo nebo. Vzpenjajoča pot med šopasto travo, mačkovno in ostanki živali nas privede na dooolg greben oz. na mejo z Italijo, kjer nas »pozdravi« tudi sosedov mobilni operater. Vrh se že kaže, pot se pa še kr vleče. Kooončno, po slabih 3 urah, pririnemo na vrh. Hitro stopimo v »vetrno senco« cerkvice in pričnemo z »opravili«. Pregvantujemo se, vpisujemo, žigosamo in praznimo ruzake. Futr in ta hud drink zaokroži. Se slikamo v »jati«. Vreme se še kr drži, meglice nam onemogočajo razglede, tako da dol skor nč ne vidmo. Nekaj malega hribovcev pririne iz italjanske strani. Imajo dost dela pri številnih kaselcih, knjigah in štemplnih.
Se na vrhu nismo dolg cajt obiral, smo jo kmal ubral na sosedjno stran do Slovenske bajte, ki pa je bila zaprta. Se slikamo po gasilsko in nato naprej po poti okoli vrha Matajurja proti naši strani. Iz steze preidemo na široko mulatero, ki se že zarašča tako, da je hoja kar mehka. Dva mavtenbajkarja rineta po zaplatah snega gorvn. Se pozdravimo. Hodimo ob I-markacijah po poti štev. 736, ki pride iz zaselkov Mašera (Masseris) in Čeplečišče.
Tako prispemo do razcepa, kjer smo pri vzponu mi šli v desno tako, da to klobaso končno zašpilimo, nekaj malega poti naprej, pa še vdrugo. Tu tudi počivamo in si polnimo svoje »sprednje ruzake« s tistim kar je še ostalo. Po blatnem kolovozu prečimo Idrsko planino in se pričnemo po še bolj blatni stezi spuščati proti bukovemu gozdu. Smo kar pazljivi, nobeden neče sest v…?
V gozdu nas pri prvi podrtiji ponovno pričaka strm listnato-rizlast kolovoz, ta nam še dodatno zmaha že tako gumjaste noge, eni že enmal bentijo. Končno busek, »tm kt smo ga pustl«. Spet gvantanje. Voda je, tako da se tudi umivamo in peremo blatne čevlje in hlačnice, »tko kt da b šli k maš« ne pa domov.
Zapeljemo se v središče Kobarida. Tam imajo na glavnem plac fešto po čistilni akciji. Čeprav smo bus parkirali pred vsaj 3 lokali se kar ne moremo odločit kje povrniti moči tako, da se raztepemo naokoli. Eni so iskali znamenite štruklje, osebno pa sem si privoščil baklave, pa kofetka. Ob dogovorjeni uri smo spet na kup in Sebastjan pobere »ceho« za izlet. Odrinemo proti Bovcu in med vožnjo občudujemo mogočna grebena Polovnika, Kobariškega Stola ,modro Sočo, suho Boko pa vse kar se je dalo videt. Fotkal se je tud čez šipo. Prerinemo se skozi Bovec in se usmerimo proti prelazu Predel. Med vožnjo občudujemo Svinjak, Rombon, Koritnico, sotesko Možnice in mogočno Loško steno. V Logu pod Mangartom si ogledujemo, od plazu Stovže, še vedno vidne rane v naravi in pa sedanjo urejenost zaselka in novo infrastrukturo. Rinemo na prelaz Predel(1156m) spotoma pogledujemo proti našim vršacem, ob cesti pa nas pozdravita trdnjava in spomenik. Na drugi strani prelaza so lepo vidni vršaci Zah. Julijcev in Rabeljsko jezero, nekaj nižje na levi se pokaže Rabeljski rudnik na desni pa Rabeljske Špice. Izognemo se Trbiža in smo kmalu v Ratečah in mimo Zelencev v Kranjski gori, proti Kranju pa nas pozdravljajo nam znani vršaci.
Za nami sta bila lep dan in izlet, ki sta ga vožnja proti domu s pogledi skozi okno le še bolj polepšala.
HVALA.