V soju svetilk smo zapustili parkirišče pod planino Konjščico. Mraz je rezal v kosti, v kotanjah so bili znaki prve slane. Na pobočjih Tosca so nas pozdravili prvi sončni žarki in vesela čreda ovac. Pod Vodnikovo kočo smo se spustili na Velo polje in zajtrkovali na Planini pod Mišelj vrhom. Veselili …
V soju svetilk smo zapustili parkirišče pod planino Konjščico. Mraz je rezal v kosti, v kotanjah so bili znaki prve slane. Na pobočjih Tosca so nas pozdravili prvi sončni žarki in vesela čreda ovac. Pod Vodnikovo kočo smo se spustili na Velo polje in zajtrkovali na Planini pod Mišelj vrhom. Veselili smo se bleščečega dne in prekrasnih razgledov odmaknjenega sveta. Z južnih pobočij, na katerih so nas pozdravljale zadnje jesenske cvetice, smo stopili na izpostavljen greben, ki nas je z nekaj lažje plezarije pripeljal na vrh.
Nasproti nas se je smehljal mogočni sosed Triglav, ki so ga že navsezgodaj oblegale množice. Okrog nas pa mir… in še dolga pot. Po počitku smo sledili grebenu proti zahodu. Veselo smo premagovali kuclje in si na zadnjem celo pomagali z vrvjo, da je bil sestop preko skalnatega praga varen. Tekmovali smo z meglami in zadnji vrh, Mišelj Konec, nas je nagradil z razjasnitvijo. Potem pa samo še hoja, hoja… po Velski dolini mimo Vodnikovega doma, Studorja, nazaj na Pokljuko.
Ciril Kosmač je zapisal:
“Tisti dan je bil lep in krasan, kakor iz čistega srebra ulit.”
Naš dan pa zlat in posut z bleščečimi kristali.
