NEBEŠKA GORA

Prvi letošnji pohod PD Iskra Kranj je bil namenjen Zasavju. Celoten program, ki sta nam ga sestavila naša vodnika Stanko in Alenka, nam je postregel s kar nekaj superlativi, k čemur je prispevalo še prelepo zimsko vreme.
 
Prvi postanek je bil predviden v spominskem parku našega vrhunskega kolesarja Primoža Rogliča, kar smo z navdušenjem pozdravili.
 
Ker smo se »morali« odpovedati kavici na Trojanah, nas je ta čakala v gostišču Flosar v Radečah in to se je izkazalo kot super odločitev. K užitku ob kavici je pripomogla tudi zelo simpatična novoletna okrasitev lokala, kar je najbolj opazil ženski del pohodnikov. 
 
Po jutranjem protokolu s kavo, nas je avtobus zapeljal v Dolino Sopote, kjer smo v vasi Zagrad pričeli vzpon proti Nebeški gori. Pot se je postavila kar »konkretno« pokonci, tako da nam je občasno zmanjkovalo sape za klepet, a smo ob prelepih razgledih nekoliko pozabili na strmino. Ko smo prisopihali na rob planote, smo dobesedno obstali ob vsej lepoti: vse okoli nas nebeška belina….. sneg se je iskril od sončnih žarkov….. spokojna tišina, le vaški pes nas je od daleč pozdravljal….. rekla bi – pogled za bogove, gora vredna svojega imena. Edinstven trenutek v času, v vesolju.
 
Polagoma smo, prek travnika in gozda skozi arkade upognjenih vej gazili proti Nebeški gori, vpijajoč poglede na spokojno in neokrnjeno naravo, na še en, na novo odkrit, biser naše domovine. Na vrhu smo z zvonom v vesolje poslali naše želje, se nekoliko podprli in se odpravili proti dolini.
 
Do roba planote nas je spremljal sneg, potem pa se je  pričelo spuščanje: deloma po cesti, deloma po planinski poti. Ta del pohoda je bil za noge nekoliko bolj naporen, zlasti asfaltni del, a smo napor nevtralizirali s klepetom.
 
V Radečah nas je pričakal naš avtobus, ki nas je nato zapeljal v Sevnico. Kam? Na tortico – melanijo. Odlična bela tortica, s pridihom svetlikajočega zlata je bila pika na i nebeškemu pohodu na Nebeško goro v nebeškem vremenu.