Kdo bi vedel, da nas bo letos zima tako bogato obdarila s snežno odejo. V letnem programu smo načrtovali skupno turo za smučarje in pešce na pogorje Obirja in njegovega najvišjega vrha Ojstrca. Ta prelepi koroški razglednik, ki je v zadnjih zimah že večkrat sramežljivo odkrival gola skalna rebra skozi celotno zimsko sezono, je bil v času ture tako na debelo pokrit s snežno odejo, da je bil dostopen samo s smučmi.
Zgodnje vstajanje in vožnja preko Jezerskega in Železne Kaplje, nato strmo po zasneženi cesti do Obirskega, do koder je pač šlo. Kljub čudovitemu jutru nas je ob pogledu na cestno oznako na parkirišču zajelo rahlo malodušje – 8 km do Železnokapelske koče, ki je v bolj skromnih zimah dostopna celo z avtomobilom. Tokrat pa je bila cesta zasnežena in bi bila vožnja naprej tvegana. Nič, vpregli smo »pse« in smo šli po spluženi cesti proti koči. Pravljična pokrajina nam je krajšala čas po sicer malce dolgočasni cesti, a tolažili smo se, da bo šlo navzdol lažje in hitreje. Po nekaj kilometrih so bile pred nami le smučine dveh predhodnikov, na razcepu bližnjice pa nam je smučino utiral le še domačin, ki je trudoma napredoval po kakih 30 cm novega snega. Zvrstili smo se za njim in do koče smo bili po debelih dveh urah že pošteno utrujeni. Ker so bili ležalniki pospravljeni, klopi zasnežene in koča zaprta, smo pomalicali kar stoje. Malce smo še mencali in taktično dali prednost mladeniču, saj je vendar domačin. Kljub temu, da smo gazili za njim, smo imeli v strminah nad kočo kar precej naporno »delovno soboto«.
Ko smo se bližali vrhu, so se z njega že spuščali prvi smučarji, ki so večinoma izginili v smeri proti Šajdi ali Borovniškemu jezeru. Tako nas je na vrhu pozdravila le trojica Korošcev in ko smo pozdravili po naše, so se trudili s Slovenščino in nam polepšali že tako lep dan. Počitek na razglednem vrhu je bil kratek, primeren hladnemu vremenu.
Z vrha smo se previdno spustili na položnejše pobočje in uživaško odvijugali navzdol mimo ruševin nekdanje rudniške stavbe ter sledili smučini, ki je tokrat veter ni zabirisal. Na prostranih pobočjih proti koči smo vijugali med drevjem in marsikatera strmina nas je zvabila v svoje mehko, priščasto naročje, da smo morali potem prečiti in se celo malo vzpenjati na naslednji hrbet, kjer nas je čakalo novo deviško pobočje. Zadihani smo se ustavili pred kočo, da spijemo še zadnjo kapljo tekočine, nato pa nadaljevali po travnatih pobočjih do ceste in naprej do naših jeklenih konjičkov.
Utrujeni, a žarečih obrazov smo ob topli peči na Jezerskem v besedah podoživeli prelep dan. Kot običajno je bil vložen trud poplačan z doživetjem, ki ni le športna dejavnost, ampak mnogo več: je prijateljevanje z deviškim snegom, soncem, vetrom, je občutek svobode, poezija gibanja, zlitje z naravo, je otroško veselje in čudenje lepotam. Je tudi nadvse prijetno druženje z ljudmi, ki se kljub neprijaznim časom v naravi sprostijo in pozabijo na dolinsko navlako….