Sredi noči smo se skozi Karavanško luknjo po Koroški Zgornje Dravski dolini ob komentarjih vodnika Uroša pripeljali do Lienza. Po jutranji kavi smo brž nadaljevali preko Siliana, Dobbiaca mimo jezera Misurina po gorski cesti do koče Auronzo (2.320 m). Vsi v avtobusu smo slutili lepo doživetje, med redkimi meglicami so se odkrivale čudovite kulise Sekstinskih Dolomitov.
Pod južnim ostenjem Treh Cin smo se mimo kapelice padlim vojakom v 1. vojni odpravili do koče in sedla Lavaredo. Tu smo se razdelili v dve skupini – pohodniki po panoramski poti, ostali pa po ferati De Luca – Innerkofler na Monte Paterno (2744 m). Že med vzponom ne pretežke ferate, predvsem pa z vrha (nemško ime je Paternkofel) smo strmeli in fotografirali na vse strani. Od tod je ras enkraten pogled na Tri Cine za katere pravijo, da so verjetno najpogosteje fotografiran predel Dolomitov. Vreme je bilo cesarsko, vzdušje temu primerno. Vodnika Sašo in Stanko sta odlično vodila skupino osmih navdušencev, nobenega rumenega kartona ni bilo potrebno podeliti (niti Prosenu).
Kar velik del ferate gre po rovih iz prve svetovne vojne, seveda ob »čelkah«, kar je tudi bilo svojevrstno doživetje. Sestopili smo h koči Antonio Locatelli, kjer je spominsko obeležje leta 1915 padlega Seppa Innerkoflerja; po njem in De Luci se imenuje ferata. Tudi od te koče so enkratni razgledi v vse smeri (glej fotogalerijo).
Preko planote pod severnimi stenami Treh Cin zaključujemo krožno turo po panoramski poti mimo jezerc in pašnikov nazaj h koči Auronzo. Tam se snidemo s kolegi druge skupine, vsi zadovoljni in žarečih obrazov, ki povedo vse. To je bil dan, ki ga je naredil GOSPOD.
Vožnja proti domovini je ob lepi naravi in urejenih naseljih minila mimogrede. Tudi po zaslugi »štosov« naših vodnikov Marjana in Milana, ter pojasnil Uroša in predsednika Miha. Vsem iskrena hvala.
p.s.:
Tudi “pohodniki” smo preživeli čudovit dan, ki je bil morda za spoznanje manj “športno obarvan” kot pri “feratarjih”, glede razgledov in doživljanja krasne gorske narave pa nismo bili v ničemer prikrajšani. Za kočo Locatelli smo se sprehodili okrog dvojnega jezerca Bödenseen (L. dei Piani), od koder so se nam prikazali novi zanimivi razgledi. Svizci se danes niso pokazali iz lukenj. (Fotografija št. 64 s svizcem je tako le simbolična, posneta pred dvema letoma na isti točki.) Kljub temu smo imeli na pohodu možnost občudovati pestro gorsko rastlinstvo in živalstvo, o čemer deloma pričajo tudi fotografije, v stenah Velike in Zahodne Cine pa plezalce “pri delu”. Kar nekaj časa je trajalo, da smo jih opazili, saj so te stene v vseh pogledih impozantne. Zahvaljujemo se vsem tudi v imenu vodnikov in organizatorjev za prijetno planinsko druženje. Hvala tudi avtorjem (tokrat skupaj kar osem) za prispevke za galerijo.
Uroš Prelovšek