Od 22.7. do 1.8.2009 – 11 dni.
1.8.2009 – Vzdušje v avtobusu, ki nas pelje domov po 9 dnevnem potepanju po Makedoniji je mirno. Eni spijo, drugi so zatopljeni v branje, tretji premetavajo številke… Nekaterim pa misli zagotovo uhajajo nazaj, na prehojene planinske poti, mesta, jezera….. Morda kdo izmed nas premišljuje, kje je pustil košček srca, kajti naše potovanje po Makedoniji smo poimenovali:
»Dojdi vo Makedonija i srceto ke ti ostane tuka«.
Začelo se je 22.7.2009 ob 18. uri . Po nočni vožnji po Hrvaški in Srbiji smo se
23.7.2009 ob 11.30 v Skopju srečali s predstavnikom agencije, ki je za nas pripravila program potovanja in vodičem Manotom.
Prva preizkušnja naših planinskih moči se je zgodila že ob 13h pri vročini 40*C, ko smo se vzpenjali na Vodno – 1066 m visok hrib nad Skopjem. Vidi se od daleč in od vsepovsod. Na vrhu stoji 67 m visok milenijski križ, ki osvetljen tudi ponoči opozarja nase.
24.7.2009 Skopje
Mesto na bregovih reke Vardar so v zgodovini trikrat porušili potresi. Zadnji leta 1963. Novica je obkrožila svet in zganila se je vsa svetovna in domača solidarna javnost. Slavni slikar Picasso je podaril sliko za bodoči muzej, mlada Japonka pa je mestu poslala diamant – družinski spomin. Na sprehodu po mestu smo ugotovili, da je Skopje mesto različnih kultur in tudi verskih skupnosti.
Najprej smo si ogledali poznoantično trdnjavo Kale, od koder je krasen panoramski razgled na mesto. Zgrajena je na griču nad reko Vardar. Cerkev Sv. Spasa (Sv. Odrešenik) zgrajena v začetku 19. stoletja. Zaradi turškega zakona, po katerem cerkve niso smele biti višje od đamij, so jo delno zgradili pod zemljo. Cerkev krasi velik ikonostas (visok 4,5 m, dolg 10 m) s figurami iz stare in nove zaveze, narejene iz enega kosa orehovega lesa. Na dvorišču stoji sarkofag revolucionarja in borca za neodvisnost makedonskega naroda Goce Delčeva. Kuršumli han, je v in 16. stoletju služil za prenočevanje trgovcev. Ustavili smo se še v Mustafa Pašini đamiji, ki jo prenavljajo s turškimi sredstvi. Tržnica (pazar) je živih barv in blago raznovrstno.
Čez lep, kamniti most iz 15. stoletja, smo prišli v novi del mesta in se ustavili pri spominski plošči dobrotnici Materi Terezi. Na pločniku so označbe, kjer je nekoč stala hiša, v kateri se je rodila.
Na koncu smo se ustavili še pri rekonstruirani stavbi stare železniške postaje, ki jo je močno prizadel potres. Ura se je 26. julija 1963 ustavila ob 5.17. Tu je še pretresljiv spomenik, ki spominja na ta strašni dan.
Popoldan ogled kanjona Matka. S čolni smo se odpeljali na drugo stran jezera in se povzpeli do cerkvice Sv. Nikolaja. Nekateri so nadaljevali pot še na skalnat vrh nad njo, odkoder je lep razgled na kanjon reke Treske.
25.7.2009 Popova Šapka – Titov vrh, 2747 m / 1300 višinske razlike/
Vstajanje ob 4.30, ob 5.15 odhod iz hotela proti prvemu resnemu hribu. Skoraj po 2 urah hoje smo si privoščili zajtrk. Pot je zložna, markirana, hodimo ob potočkih, čez pašnike, širne planine, nikjer nobene sence. Veter poskrbi, da ne čutimo vročine. Edini večji vzpon je na sam vrh, v pol ure stojimo na Titovem vrhu, 2747 m. Staro, zapuščeno opazovalnico je načel zob časa. Skupina, ki nima dosti hoje, se odpravi osvojit še Malega Turčina. Narava je prekrasna, kot bi rožice tekmovale, katere bodo bolj živih barv in katerih bo več. Ko se skupina sestane, gremo v koloni mimo čred, ki jih čuvajo psi šarplaninci. Nekateri se z njimi spoprijateljijo, razdelimo jim tudi ostanke malice. Zelo nam prija namakanje nog v mrzlem potoku.
26.7.2009 Tetovo
Ob 9h gremo v Tetovo na tržnico-skupinsko kupujemo fižol tetovec in se pri tem zelo zabavamo. Ogledamo si zelo lepo šareno đamijo, dvorišče, zapuščene stavbe in pokopališče dervišev-bektašev. Imamo čas za kavo, baklavo, burek itd.
Pot nas pelje v narodni park Mavrovo, namestimo se v hotelu Srna.
27.7.2009 Mavrovo – Golem Korab, 2764 m
Ob 7h nas kombi zapelje v sotesko reke Radike do 1280m višine – voznik dalje noče, čeprav bi lahko. Cilj nam je s tem podaljšal za 1 uro.Do karavle 1480 m hodimo po gozdni cesti. Ko pot zavije v gozd, pade komanda, da hodimo skupaj zaradi šarplanincev. Pot je markirana, stare markacije popravljata ali pa delata nove, vodnika Ljupče in Viki. Sprva hodimo po gozdu, potem čez širne pašnike, mimo zapuščenih pastirskih hiš, čez hribe, mimo potočkov, zaplat snega.
Srečanje s šarplaninci, ki so v spremstvu pastirjev prav krotki.
28.7.2009 Vevčani, Struga, Sv. Naum, Ohrid
Ob 7h zapustimo hotel Srna in prijazne fante, ki so nas stregli.
Ustavimo se v samostanu Sv. Jovan Bigorski. Ženske in nekateri moški si nadenemo krila. V cerkvi hranijo ogromen ikonostas (isti avtorji kot v cerkvi Sv. Spas) in ikono Sv. Jovana Krstitelja obdano s srebrom. Sv. Jovanu se priporočajo vsi verniki, tudi muslimani, ki ne morejo imeti otrok. Mimo Debarja in Debarskega jezera smo prispeli v Vevčane – zanimivo malo mesto, kjer so razglasili republiko in je trajala od maja do avgusta. V spor z oblastmi bivše Yu so prišli zaradi vode. Vevčani so znani po izvirih vode in tudi po tem, da je veliko domačinov delalo v Sloveniji v gradbeništvu. Zanimivo je, da ima vsaka hiša speljano tekočo vodo skoraj na dvorišče, ki jim odlično služi kot priročni hladilnik pijač.
Struga je živahno turistično mesto. Tu priteče iz Ohridskega jezera reka Črni Drim. Mladeniči skačejo mostu in opozarjajo nase z raznimi figurami. Čez most poezije ne smemo, prepovedan prehod. V Strugi se vsako leto dogajajo Struški večeri poezije.
Na skrajnem južnem koncu Ohridskega jezera, kjer je meja z Albanijo, smo si ogledali samostan Svetega Nauma Ohridskega, ki je poznan po tem, da je prepisoval in prevajal bogoslovno literaturo in s tem veliko pripomogel k razvoju makedonske kulture. Bil je duhovni učitelj in voditelj menihov. Sv. Naum je pokopan v samostanu in če kleče postaviš uho na krsti podoben lesen zaboj v kapelici, slišiš bitje njegovega srca. Tukaj se nahajajo njegove relikvije. Bil je čudodelnik in še danes pomaga ljudem, ki molijo in prosijo za zdravje, predvsem duševno.
Ogled Ohrida smo opravili zvečer, tako da smo začutili tudi utrip nočnega življenja, ki je presenetljivo zelo živahno. Najprej smo se povzpeli na trdnjavo carja Samuela (iz V. stol), si ogledali zunanjščino cerkve Sv. Matere božje, se sprehodili mimo arene do cerkve Sv. Sofije in prišli v pristanišče. Ustavili smo se ob spomeniku Sv. Klimenta Ohridskega. V rokah drži mesto. Malo naprej je še spomenik Cirila in Metoda. Sv. Kliment je učenec Sv. Cirila in Metoda in v Ohridu je sezidal samostan in cerkev ter ustanovil šolo. V Ohridu se je začela cirilica. V narodni restavraciji smo imeli dobro večerjo s folklornim nastopom mladih plesalcev.
29.7. 2009 Magaro, 2245 m
Naredili smo še eno turo – v narodnem parku Galičica smo se povzpeli na 2245 m visoki Magaro. Nič posebnega ni izgledal. Malo po gozdu nato po travnati stezi, ki se je včasih kar izgubila, do vrha. Na vrhu so ostanki kamnitih škarp in jarkov, ki so varovali vojake v I. svet. vojni. Tu se še najde kakšen vojaški ostanek. Do vrha smo hodili 2 uri, (ca. 600 višinskih m) hoja pa je ves čas navkreber. Na vrhu je kamnit steber odkoder se vidita obe jezeri – Ohridsko in Prespansko. Nazaj grede so nas s poti zvabile lepe in debele gozdne jagode. Po končani turi smo izvedeli, da nam je pot prekrižala kača in da je bila gor grede tudi trava že pohojena, čeprav ni bilo ljudi pred nami.
Kaj pa medved?
Na poti do vasi Brajčino se ne »ohladimo« v Prespanskem jezeru, saj ima voda 28*C. Na mivkasti plaži pa ni pretirane gneče. Popoldan smo se pripeljali v vas Brajčino, kjer so nas na vaškem trgu razdelili v skupine za spanje. Nekaj nas je spalo pri domačinih, ostali pa v 20 min. oddaljenem samostanu, ki so ga vaščani uredili za prenočevanje turistov. Posebno doživetje je bil prevoz prtljage in ljudi s traktorjem do prenočišč. Domačini so bili izredno prijazni. Naša gospodinja je naslednje jutro vstala že pred 5. uro in nam postregla s čajem, s sabo pa smo dobili zajtrk.
30.7.2009 Pelister, 2601 m
Zadnja tura na Pelister, 2601m (1200 višinskih m)
Iz vasi Brajčino se ob 5.30h odpeljemo proti Bitoli in se ustavimo pred hotelom Molika, 1420 m v narodnem parku Pelister. Zelo prijazno nas je sprejel direktor hotela in nam na kratko opisal pot na Pelister. Od hotela do planinske koče Kopanki je 35 min. Najprej malo spusta do ceste nato levo v gozd. Pot je markirana. Držali smo se skupaj, tokrat zaradi medvedov. V teh gozdovih so namreč našteli 22 medvedjih družin. Na poti smo naleteli na 3 kupe medvedjih iztrebkov, povaljano je bilo tudi malinovje in borovničevje. No, če to ni dober razlog, da smo ubogali vodnika. Ko smo prišli iz gozdne meje se je pokazal čisto drugačen svet kot na dosedanjih hribih. Ogromni granitni skalni skladi so porasli z rumeno zelenimi lišaji. Od daleč se vidi vrh, na katerem so antene in TV pretvorniki. Megla jih vsake toliko časa odkrije in spet zakrije. Še slabo urico do vrha, kjer je bilo hladneje kot na prejšnjih vrhovih. Sestop po poti vzpona. Za nekatere pa je bil izziv spust po skalnih balvanih. Kar žareli so od ponosa, da so zmogli to pot. Skupina se je sestala pri pl. domu Kopanki. Naredili smo še skupinsko sliko pri spomeniku mlademu makedonskemu alpinistu Ilievskemu, ki je edini Makedonec okusil čar Himalaje, a se ni vrnil. Vsi zadovoljni smo odšli do hotela Molika, kjer nas je čakalo vse udobje razkošnega hotela.
Vse ture so za nami. Adijo gojzarji za kakšen teden!
31.7. 2009 Bitola, Heraclea Lyncestis, Demir kapija
Bitola moj roden kraj – poje makedonska narodna pesem. »Ja sakame Bitola« – pa lahko preberemo na razglednici mesta. Nekaj razlogov, zakaj domačini ljubijo Bitolo:
Bitola ni samo »Širok sokak« s svojimi kavarnicami in ljudmi, ki se vsak dan srečujejo na tej znameniti bitolski ulici. Bitolčani imajo svoje mesto radi tudi zaradi drugih reči. Bitola je najbolj evropsko mesto na Balkanu. Stara mestna arhitektura ima turški vpliv, pa tudi evropske značilnosti, ki krasijo mesto že več stoletij.
Stare stavbe, ki so restavrirane in modernizirane vključujejo najnovejšo tehnologijo – to je današnja Bitola. Če greš na kavo na Širok sokak, zapri oči in z malo domišljije prisluhni glasovom, ki gredo mimo tebe – prisluhni konzulom, ki govorijo v tujih jezikih, prisluhni trgovcem, ki prodajajo svoje blago na tržnici. In hitro boste tudi vi vzljubili mesto Bitola.
Kaj je še treba dodati tem lepim besedam.
Ogled antičnega mesta Heraclea Lyncestis v bližini Bitole. Nekoč je bilo mesto pomembno središče na rimski poti Via Egnatia. Med izkopaninami izstopajo po svoji lepoti mozaiki tal velike bazilike in arena, ki je služila za gledališke predstave kot tudi za gladiatorske igre.
Demir kapija in ogled vinske kleti. Ustavili smo se pred vilo Marija, ki jo je kralj Aleksander Karađorđevič leta 1923 zgradil za svojo ženo Marijo, ki je bila v vili samo enkrat. Kot smo videli, je vilo žal načel zob časa, nihče je ne vzdržuje. Na leto pridelajo 6 mio litrov vina, večino ga izvozijo. Povabljeni smo bili na pokušnjo vina in kosilo. Okusno vino in dobra hrana so nam razvezali jezike in v avtobusu je povsem spontano zadonela pesem in da, še celo plesali smo.
Zadnjo noč smo prespali na ladji na jezeru Mladost. Na terasi hotela-ladje, smo se poslovili od našega vodnika Manota. Niko mu je podaril kozolec, ki ga je sam izdelal, jaz pa sem mu v imenu (skoraj) vseh udeležencev izročila kuverto s prispevkom, ki smo ga zanj zbrali. Na koncu se mu je zahvalil Jakob, ker se je, kot je dejal, od njega, kot velikega človeka, veliko naučil.
Vodnik Mano zasluži svoj odstavek:
Na naši poti nas je vodil zelo profesionalno. Z znanjem zgodovinarja nam je pričaral preteklost mest, cerkva, samostanov… S športno vztrajnostjo in gobarsko potrpežljivostjo, je z nami hodil po vseh hribih in vsakemu od nas namenil prijazno besedo. S svojo mirnostjo mu je uspelo zatreti vsak začetek slabe volje in dvomljivosti. Imel je odgovore na vsa naša vprašanja. Na vrhovih nas je vabil na malico – kruh, kozji sir, kačkavalj, sadje…… Skupina je bila nanj ponosna in zato lahko trdimo, da je 10 dnevni izlet po Makedoniji uspel tudi zaradi njegove prisotnosti.
Zahvala za lepo in varno potovanje pa velja tudi vodnikoma Nikotu in Milanu ter vozniku Ivanu!
————————————–
Razmišljanja udeleženk izleta:
Letos sem se četrtič udeležila osrednjega izleta, ki ga je pripravilo Planinsko društvo Iskra Kranj. Moram reči, da je bil program poln, veliko sem videla, vseskozi se je nekaj dogajalo. Prepotovali smo približno dve tretjini Makedonije, povzpeli smo se na kar precej vrhov v različnih predelih države. Obiskali smo tudi precej ostalih naravnih in kulturnih znamenitosti te dežele. Spoznala sem izredno gostoljubnost Makedoncev in tudi njihovo naklonjenost Slovencem. Vsa prenočevanja in kulinarične ceremonije so bila na presenetljivem nivoju. To popotovanje je bilo popolnoma po mojem okusu. Menim, da se je v tem primeru potrebno zahvaliti organizatorjem Planinskega društva Iskra, slovenski in makedonski turistični agenciji; predvsem pa je zahvala in pohvala namenjena makedonskemu vodniku Manotu (ali Manu, ne vem natančno), ki je hodil z nami vse dni, ko smo bili v Makedoniji. Zaradi njegovega izredno korektnega vedenja in sposobnosti empatije, se je marsikaj končalo tako, kot smo pričakovali. Menim, da nam bo kot »človek na mestu« ostal v trajnem spominu.
Ob tej priložnosti si bom dovolila namig, ki je namenjen vodstvu Planinskega društva Iskra. Pravzaprav si verjetno vsi prisotni želimo, da bi osrednji izleti uspevali tudi v prihodnje. Letošnji primer je pokazal, da se je pametno povezati s turistično agencijo, čeprav upoštevam dejstvo, da so pomembni tudi drugi dejavniki. Prav tako je nujno potrebno, da se razpis da na internet tri ali štiri mesece prej kot je v navadi. Tako se bodo ljudje lažje odločali in planirali svoj dopust. Izredno zoprn je namreč občutek, da teden dni pred potovanjem ne veš, ali bo uspelo ali ne.
»Encika«
—
Naše zadnje planinsko popotovanje mi je eno najlepših potovanj v zadnjih letih, na katerem sem imela priložnost spoznati čudovito deželo Makedonijo in nekaj njihovih izjemnih ljudi. Razsežnost planin, vrhove katerih smo dosegli po večurni vztrajni hoji, lepoto pokrajine, bogastvo narave, predvsem pa srčnost in prijaznost ljudi, ki smo jih imeli priložnost srečati, je name naredilo globok vtis. Kot darilo in nepozaben spomin.
Človeka, kakršen je g. Mano, ki nas je ves čas bivanja v Makedoniji spremljal, se redko sreča v življenju. Od njega sem izvedela veliko novega o njihovi deželi, zgodovini, naravnih lepotah in ljudeh. Bil je edini od vseh vodnikov, ki ga je zanimalo na napornih poteh počutje slehernega udeleženca in ki je s svojo srčnostjo in vzpodbudo pomagal na vrh tudi tistim, ki jih je tempo glavnine dušil. Pomembnejše od tega, da prvi doseže cilj, mu je bilo to, da vsi, ki so se podali na pot, pridejo na vrh. To je izjemna vrlina ljudi, ki so mi lahko učitelji v življenju in s kakršnimi bi si še želela odkrivati lepote na svojih potovanjih. Hvala medvedom in šarplanincem, da so nas pustili pri miru, hvala domačinom za izjemno gostoljubnost, hvala vsej družbi za trenutke smeha in veselja in hvala vsem, ki so se potrudili, da je bilo to potovanje tako enkratno!
Duša
—
Rada se udeležim izletov, ki jih organizira Iskra v druge dežele. Izlet v Makedonijo je v mojem spominu dobil pripis ” eden od biserov Balkana”. Čeprav so hribi osnovni cilj naših izletov, smo tokrat uživali še v lepotah nacionalnih parkov in vsem kar ponujajo: živopisnem planinskem cvetju, prekrasnih jezerih, letu množice metuljev, nabiranju jagod in borovnic, pogledu na množico ovac, hlajenju nog v mrzli reki, dričanju po snegu in hlajenju z snežnimi kepami v vročini pri 40 C – luksuz, ki nam ga je nudil naš Tadej. Seveda nismo pozabili na rahli strah pred srečanjem z medvedom, volkom…. še vsa sreča, da nisem opazila, da mi je tudi kača mirno prečkala pot….. Ko smo precej prijetno utrujeni sestopili v dolino, nas je pričakalo “Skopsko pivo” in vse razkošje poletnega vzdušja v mestu, kje smo prenočevali in se za kakšno urico prelevili v turiste, ki uživajo v kulinariki, folklori in potepanju po ulicah veselih mest.
Mislim, da je za naše lepo in vsestransko doživetje Makedonije prispeval naš skopski vodnik, g. Mano. Če bi lahko, bi nam še ob postelji pripovedoval o Makedoniji… Lahko mu rečemo ambasador Makedonije.V upanju, da to ni poslednji biser teh potepanj. PD Iskra, še naprej tako…..
“Bolgarka” Gordana
—
Med udeleženci tega planinskega izleta je bila tudi skupinica, ki je želela spoznati Makedonijo na drugačen način in v drugačni dimenziji. Bolj kot osvajanje vrhov so nas zanimale naravne lepote te dežele, pritegnilo nas je spoznavanje kulturne dediščine in življenje domačinov v odmaknjenih vaseh visoko v hribih. Že pred odhodom smo si pripravili svoj program, ki smo ga prilagajali tako, da nismo ovirali ostalih pri planinskih podvigih. Iz bogate makedonske kulturne dediščine smo v Skopju in Ohridu izbrali najbolj atraktivne in najdragocenejše zanimivosti. V bližini Skopja smo si ogledali dobro ohranjeni akvadukt iz rimskih časov, zgrajen iz opeke in kamna, ki stoji na stebrih in ga povezuje 55 lokov. S čolnom smo se zapeljali po soteski Matke in se vmes povzpeli do turistične jame. Ogledali smo si tudi freske v cerkvi sv. Andreja (14. st.) na bregu reke Treske. Tudi mi smo doživeli Ohrid kot biser Makedonije. V muzeju ikon, ki je uvrščen med 3 najbolj znane na svetu, smo občudovali dobro ohranjena dela starih mojstrov na 30 ikonah. V cerkvi Sv. Sophie (11st.) in Sv. Bogorodice Perivlepte (13 st.) smo si ogledali čudovito ohranjene freske. Ustavili smo se tudi pri cerkvi Sv. Jovan Kaneo (14. st.), ki stoji na klifu, visoko nad Ohridskem jezerom. Bili smo tudi na Plaošniku (5st.), kjer se nahajajo prekrasni mozaiki. Intenzivno nadaljujejo z arheološkim izkopavanji. Spoznali smo, da potrebuješ za ogledovanje umetnin čas, da se poglobiš in dojameš globino sporočil iz preteklosti.
Ko so se planinci odpravili na vrh Šar planine, smo mi pohajkovali po pašniških planotah, občudovali rože, se pogovarjali z domačini in pastirji ovac. Po obsežnem masivu Bistre, pokritem s travniki in pašniki, smo se vozili s kombijem in od daleč opazovali črede ovac, ki so jih čuvali pastirji in psi šarplaninci. Ustavili smo se v gorskih vasicah z zanimivo arhitekturo in mnogimi zapuščenimi hišami. Doživeli smo pristne stike z domačini, saj nas je šofer kombija peljal po opuščenih kolovozih na njegov dom v vas Žirovnica v soteski reke Radike. Zbrali se so tudi vsi njegovi sorodniki. Postregli so nam popoldansko malico in se zapletli v prijeten pogovor o njihovem življenju na vasi in v mestu. Povzpeli smo se na pobočja Pelistra, ki so spodaj porasla z nežnimi in skrivnostnimi borovci molika, nad gozdno mejo pa se nahajajo ogromni skalnati balvani. Iz razglednih točk je bil čudovit pogled na Bitolo in okolico. Makedonija je dežela z bogato preteklostjo in tisočletno zgodovino in zadovoljni smo, da smo prepotovali en del te lepe dežele, si ogledali najbolj znane turistične kraje, v planinah začutili posebno energijo, spoznali prijazne in gostoljubne ljudi ter občutili srečo in radost pri odkrivanju novega sveta.
Bili smo skupina z drugačnimi interesi in to potovanje nas je prepričalo, da človek lahko živi na mnogo načinov, vendar noben od njih ni dober za vse ljudi.
Boža in Jerca
