Sobotni pohod PD Iskra Kranj je bil nekaj izjemnega, ne le zavoljo razgledov, marveč tudi zaradi miru, ki ga je v teh dneh po gorah malo. Od Planine Razor do Planine Kal nas je najprej spremljal arboretum, nato prijetna, mehka pot skozi gozd. Na Planini Kal, v Jakčevem zavetišču, so nas pričakali naši društveni prijatelji, ki so nam pripravili odličen bograč.
Del skupine se je povzpel na Tolminski Migovec, manjši del pa nas je zavil mimo Črnih skal do Hudega klanca oz. do Marije de Alpini. Trenutki ob, v živo skalo izklesani kapelici, v kateri je vedno sveže cvetje, so se nas globoko dotaknili, kajti kapelica je nema priča vsega hudega, kar se je dogajalo na tem področju preprostim ljudem – vojakom, zaradi pohlepa voditeljev in njihove politike.
Hvala Dušan, Ludvik, Karmen, Andreja, Brane – za prisrčen sprejem in pogostitev, vodnikoma pa za varno in zanesljivo vodenje.
Rozalija Rajgelj
* * *
Prejšnji obisk Tolminskega Migovca in Planine na Kalu s(m)o iskrški planinci opravili pred nekaj desetletji. Naši planinski prijatelji s Planine na Kalu so nas pred nekaj leti povabili na ponoven obisk te planine. Načrta zaradi odmaknjenosti omenjene lokacije ni bilo lahko izvesti. Pri prvem poskusu pred leti je prišlo do nepredvidenih zapetljajev, lani pa nas je ustavila izrazita padavinska fronta. Pred lansko izvedbo so bili glavni logistični problemi že olajšani oziroma razrešeni, saj sta Dušan in Ivan preverila prevoznost ceste do bližine pl. Podkuk. Pokazalo se je, da je prevozna za minibuse s kratko medosno razdaljo. Letos smo se “projekta” ponovno lotili. Vremenska napoved je bila tokrat v redu. Zato sva se s Klemenom odločila, da dava prednost vrhu pred prvotno načrtovanim prečenjem v Čadrg, Laz in Tolminska Korita (oboje, vrh in prečenje, bi bilo dokaj težko izvedljivo, tako fizično kot časovno, saj bi v tem primeru ob sestopu s pl. Kal morali narediti vsaj cca 1200 viš. metrov; v skupini pa so bile tudi utrjene planinske korenine z okrog osmimi ‘križi’). Kot se je pokazalo pozneje, je bila ta odločitev povsem na mestu.
Z minibusom smo se peljali preko Cerknega in po drzno speljani cesti nad Poljubinjem. Parkirali smo 1,7km pod pl. Podkuk, kjer je bil začetek hoje. Pri koči na pl. Razor smo naredili pavzo za kavo ali po želji. Nadaljevali smo po spodnji poti – mulatieri. Na planini Kal nas je pričakala Dušanova ekipa. Po krajši pavzi smo nadaljevali na vrh Tolminskega Migovca po neoznačeni, zaradi erozije že nekoliko razdrti poti. Gora je znana med drugim tudi po najdaljšem jamskem sistemu v Sloveniji, ki je bil leta 2018 – po podatkih na učni tabli na pl. Razor in v publikacijah – uradno dolg že 41,8-kilometra. Za primerjavo: jamski sistem Postojnske jame obsega “samo” 20 km povezanih jam. Med potjo smo videli množico planik. Na vrhu so se oblaki občasno razprli, tako da smo bili deležni nekaj ‘čarobnih’ razgledov.
Nekaj udeležencev/udeleženk ni šlo na Tolminski Migovec in so v Dušanovem spremstvu opravili pohod mimo Črnih skal do Hudega klanca oziroma do “Marije de Alpini”. Tudi to je bilo lepo doživetje. Sledila je gostoljubna pogostitev. Dobrot ni manjkalo, saj je poleg vsega Ludvik praznoval rojstni dan. Predsednica PD, Ruža, se je v imenu društva zahvalila Dušanu oziroma gostiteljem in jim predala simbolično darilo. Sestop smo opravili po ‘zgornji’ poti (SPP), ki se s ‘spodnjo’ združi nad pl. Razor. Na pl. Razor je bila spet polurna pavza, nakar smo nadaljevali do izhodišča. Na pl. Podkuk so nekateri nabavili še sir ali skuto.
Kljub temu, da smo potek turce prilagodili razmeram, smo opravili skupaj vsaj okrog 23,6 km (kdor ni šel na vrh Tolminskega Migovca , pa tudi vsaj cca 20km) in poleg tega še cca 1100m viš. razlike. Vsi udeleženci so hodili odlično in zaslužijo čestitke za odlično fizično pripravljenost tudi v tej sezoni “koronavirusa”. Izlet, ki se ga je udeležila prijetna planinska druščina in s katerim so bili udeleženci zelo zadovoljni, je bilo možno izvesti le s timskim pristopom, vloženega je bilo kar nekaj truda in potrpežljivosti, zato gre zahvala vsem sodelujočim in še posebej gostiteljem. Vabimo vas k ogledu fotografij in na naše naslednje izlete.
Uroš Prelovšek
* * *