Od 19.9. do 24.9.2025 – 6 dni.
Črna gora je bila pod imenom Duklja samostojna že leta 1042 in se je dolgo uspešno upirala osmanskim napadom. Njena samostojnost je bila potrjena leta 1878 na berlinskem kongresu. Po prvi svetovni vojni se je združila s Srbijo in drugimi južnoslovanskimi narodi, po razpadu Jugoslavije pa je ostala povezana s Srbijo vse do leta 2006, ko se je večina prebivalcev na referendumu odločila za samostojno državo. Slovenija je bila prva, ki je tam odprla veleposlaništvo. Danes v Črni gori živi približno 624.000 ljudi, večinoma v mestih, največ jih pripada pravoslavni veri.
Naše potovanje se je začelo po 14 urah vožnje, ko smo prispeli v Budvo, največje turistično mesto črnogorske obale. Že vožnja po Jadranski magistrali je bila pravo doživetje, saj se cesta vije tik ob morju in ponuja čudovite poglede. Budva ima slikovito staro mestno jedro, ki je očaralo vse, a številni novi hotelski kompleksi in gneča turistov mestu jemljejo del prvotnega šarma. Med nami skoraj nihče ni dobil občutka, da bi si tu želel daljši dopust.
Drugi dan nas je pot vodila na Vranovo brdo. Po stari mulatjeri smo hodili v soncu in vročini, ki je marsikoga pošteno utrudila, a pogled na Boko Kotorsko je odtehtal ves trud. Ob sestopu se je skupina nekoliko raztegnila, nekateri so zašli, a smo se vsi srečno zbrali pri avtobusu. Del skupine je medtem raziskoval Kotor, srednjeveški biser pod zaščito Unesca..in se povzpel po 1.400 stopnicah do trdnjave svetega Ivana od koder se odpira dih jemajoč pogled na zaliv.
Tretji dan je bil namenjen Lovčenu. Zaradi vročine smo načrtovani pohod na Krstac zamenjali s Trešteničkim vrhom, od koder se odpirajo razgledi proti Cetinju, Jadranu in celo do Albanije. Največji vtis pa je pustil obisk mavzoleja Petra II. Petrovića Njegoša, pesnika, filozofa in državnika, ki velja za enega najpomembnejših Črnogorcev. Mavzolej, delo kiparja Ivana Meštrovića, stoji visoko na gori Lovćen in združuje kulturno dediščino z izjemnimi razgledi daleč naokoli.
Četrti dan smo osvojili Đinovo brdo. Vzpon po lepo speljani mulatjeri je bil prijeten, sestop po strmi poti pa razgiban in nekoliko zahtevnejši. Popoldne smo obiskali Cetinje, nekdanjo prestolnico in danes kulturno srce Črne gore. Mesto je polno muzejev, samostanov in palač, a hkrati zaznamovano s propadom industrije in izseljevanjem. Dan smo zaključili s tradicionalno črnogorsko hrano. Nekateri smo poskusili tudi znameniti Njegošev zrezek, ki pa nas po okusu ni povsem prepričal, a druženje ob mizi je bilo prijetno.
Peti dan nas je čakal še en razgledni vrh – Ograđenica nad znamenitim otokom Sveti Stefan. Z vrha se odpre pogled na otoček, kamor se je po izročilu pred Turki zateklo celotno pleme Paštrovićev in si tam ustvarilo varno zavetje. Danes je Sveti Stefan preurejen v prestižno letovišče, ki ga s kopnim povezuje le ozka brv. Popoldne smo izkoristili za kopanje v prijetno toplem morju, drugi so uživali v sprehodih po starem delu Budve ali posedali ob obali. Pravzaprav je bilo kopanje mogoče skoraj vsak dan, kadar smo se po pohodih vrnili v Budvo.
Zadnji dan nas je čakala dolga, štirinajsturna vožnja proti domu. Čeprav utrujeni, smo se vračali obogateni z lepimi spomini na gore, morje, prijazne ljudi in bogato kulturno dediščino. Vodniki so opravili zelo dobro delo, saj ni lahko voditi številne in raznolike skupine, kjer je vsak pohodnik svet zase.
Planinarjenje po Črni gori je bilo več kot le osvajanje vrhov. Bilo je srečevanje z zgodovino in kulturo, druženje z domačini in občudovanje narave. Vsak vzpon nam je prinesel novo doživetje: od razgledov na sinje morje daleč pod nami do raziskovanja starodavnih mestnih ulic. Domov smo se vrnili obogateni za nepozabne spomine, ki nas bodo še dolgo povezovali in spodbujali k novim planinskim doživetjem.
