Od 25.9. do 29.9.2024 – 5 dni.
S Planinskim društvom Iskra Kranj smo se tokrat podali na polotok Pelješac. Po nekako že ustaljenem redu smo se ob petih zjutraj v Kranju vkrcali na avtobus, nekateri so se pripeljali že preko Škofje Loke. Spotoma smo nekaj potnikov pobrali še v Ljubljani in se nato odpeljali proti cilju. Vreme se je sicer nekaj kisalo in ni kazalo najbolje, a to nam ni vzelo dobre volje in zaupanja, da nam bo v prihodnjih dneh lepo. In tako je tudi bilo. Po krajših postankih za jutranje kavice, prigrizke in seveda nujne opravke smo se v že popoldanskih urah pripeljali do mesta Rogotina, kjer smo se povzpeli na grič Trovro, kjer se nahajajo tako imenovane Vetrne orgle. Pot ni bila naporna, ravno toliko, da smo si po vsem sedenju malo razmigali noge in nadihali svežega zraka. Če smo prislonili glave čisto k orglam in res dobro prisluhnili, smo slišali celo zvoke orgel, pravega vetra namreč takrat ni bilo.
Nato smo krenili naprej proti Pelješkemu mostu, ki preči Neretvanski kanal med Komarnim na severnem delu kopna in polotokom Pelješac ter s tem poveže hrvaško ozemlje in zaobide mejna prehoda s sosednjo Bosno in Hercegovino pri Neumu. Vodstvo nam je v kratkem predstavilo zanimivosti v povezavi z mostom, med drugim tudi to, da ga je projektiral Slovenec Marjan Pipenbaher. V poznih popoldanskih urah smo nato prispeli do Orebiča, kjer smo hitro odnesli prtljago v sobe in najbolj neučakani skočili v morje. Po dolgotrajni vožnji je bil to pravi balzam za telo in dušo.
Naslednji dan nas je čakal vzpon na Sv. Ilija, kateri s 961 m predstavlja najvišji vrh polotoka Pelješac. Ker je bilo vreme spremenljivo, se je vrh skoraj ves čas skrival v megli. Kljub temu smo se z vso opremo takoj zjutraj podali proti vrhu. Kljub delno oblačnemu vremenu in vetru nam je bilo kar precej vroče. Sploh je bil bolj naporen zadnji del vzpona. Ko pa smo prispeli na vrh, je bilo zadovoljstvo neizmerno. Bili smo ponosni sami nase, da smo vztrajali in uspešno prišli na vrh. Z vrha, kjer je kar precej pihalo, se je občasno odpiral razgled, takrat smo slišali zadovoljne vzklike pohodnikov. Po obvezni skupinski sliki smo se odpravili navzdol, po delno krožni poti, ki pa je bila kar malo bolj zahtevna in skalnata. A se je splačalo, saj nam je šofer Ivan prišel nasproti in nam prihranil vsaj kakšno uro sestopa. Z njim so prišli in nas pričakali tudi nekateri sopotniki, ki se iz osebnih razlogov pohoda niso udeležili. Namesto tega so se z ladjico odpeljali do starega dela mesta Korčula in si ga ogledali. Ko samo prišli do hotela, seveda nismo izpustili večernega kopanja in po večerji sprehoda do mesta.
Tretji dan smo se z avtobusom odpeljali do mesta Ston, kjer smo si ogledali in prehodili tako imenovane ‘Stonske zidine’, ki povezujejo mesti Ston in Mali Ston, seveda le po obnovljenem delu (v celoti je dolg kar 5,5 km in ga nekateri imenujejo evropski kitajski zid), kjer je hoja možna in varna. Sprehod po obzidju je bila že kar nekaj časa moja tiha želja, bila sem navdušena, da sem jo lahko uresničila. Stopnic je bilo veliko, nekje okrog 1.520, kolikor jih je naštela naša sopohodnica, vendar stopnic navzdol niti ni štela. V glavnem, to je bilo kar zanimivo doživetje. Po pohodu smo bili lačni in smo se odpeljali do vasi Kuna Pelješka, kjer nas je na kmečkem turizmu Antunovič čakalo dobro kosilo. Pred tem smo si ogledali tudi njihovo znamenito farmo oslov in izvedeli kar nekaj zanimivosti o njihovi vzreji.
Naslednje jutro smo se odpeljali do vasi Žuljana, od koder smo se povzpeli na razgledni vrh Sv. Ivan (469 m). Seveda je tudi na tem vrhu kar precej pihalo in kot naročeno, so se ravno na vrhu razkadile meglice in razgled je bil čudovit. Po krajšem počitku in slikanju smo se vrnili navzdol, vse do morja, kjer smo si privoščili kavico ali se odžejali. Nato smo se napotili proti naši naslednji postaji v vasi Putniković, kje smo si ogledali muzej vinogradništva in vinarstva. V njem je na zanimiv način prikazana zgodovina vzgoje vinske trte in pridelovanja vina v teh krajih, kjer so pogoji posebni, okus vina je med drugim odvisen tudi od zemlje, na kateri raste trta. Po ogledu je seveda sledila tudi pokušina vina. Po povratku v hotel seveda nekateri nismo izpustili priložnosti, kot vsak dan doslej, za zadnje kopanje v morju.
Zadnji, peti dan smo se, kot običajno, takoj po zajtrku z avtobusom odpravili na pot proti domu. V Neretvanski dolini smo se seveda ustavili in izkoristili priložnost za nakup mandarin, fig in drugih dobrot, ki so jih na štantih ponujali domačini. Prijetno utrujeni, dobro razpoloženi in polni raznovrstnih dobrih vtisov ter novih sklenjenih prijateljstev smo se v poznih večernih urah vrnili v Slovenijo. Med potjo proti Kranju smo se sproti poslavljali od sopotnikov tako, kot so vstopali.
Vtisi s potovanja bodo še dolgo odmevali v nas, nanj pa nas bodo spomnile tudi slike, ki kažejo zadovoljne in srečne obraze. Spet smo spoznali veliko novega, bolje spoznali že videno in se vmes marsikaj naučili. Vzdušje med nami je bilo ves čas potovanja res dobro. Tudi tisti, ki so bili z nami prvič, niso mogli prehvaliti, kako dobro se počutijo med nami, zato bodo še prišli. Že prvi dan nas je presenetil sopotnik Damjan, ker je ravno takrat praznoval rojstni dan. Z ženo Andrejo sta napekla in natrgala (obrala) dobrote in tako poskrbela, da na poti nismo bili lačni. Prav tako je vsak med nami prejel zavojček krhljev (suha jabolka in hruške), da smo prvi težki vzpon lažje premagali.
Ravno zaradi vsega navedenega tako rada hodim s PD Iskra, ker ni variante, da nam bi bilo dolgčas. Za to poskrbijo organizatorji in vodniki (Janko, Uroš in Stanko), ki se na pot res odlično pripravijo in nam nanizajo celo vrsto zanimivosti ter poskrbijo, da vse poteka tako kot je treba. Mislim, da si lahko dovolim, da se jim v imenu vseh udeležencev najlepše zahvalim. Nenazadnje gre velika zahvala tudi šoferju Ivanu, ki nas je varno pripeljal do vseh ciljev in nas nazadnje dostavil domov. In na koncu, seveda je dobro razpoloženje odvisno tudi od nas samih, od vsakega posameznika in od vseh skupaj, saj smo delovali kot uigrana celota.
Naše vzdušje na izletu in vse, kar se je dogajalo, pa se lepo vidi tudi iz fotografij, ki včasih povedo več od besed, zato vas vabim, da si jih ogledate in si ustvarite tudi svoje mnenje. Mogoče pa bodo katerega izmed vas navdušile, da se nam v prihodnje pridružite.
* * *
Ko sem v avtobusu na poti iz Orebiča domov sredi like poslušal Andreja Šifrerja, ki v svoji pesmi sprašuje kdaj si zadnjič naredil kakšno stvar prvič, sem pomislil, da je bilo to par dni prej, ko sva z ženo prvič odšla na vaše več dnevno potepanje po hribih. Glede na vse videno in doživeto si želiva, da to ne bi bilo to tudi zadnjič in hvala vsem, ki ste poskrbeli za to.
Franc Temelj
* * *
Danes je vreme omogočilo pregled slik in svežih spominov na prelep izlet na Pelješac.
Najprej se bi se rad v najinem imenu zahvalil Janku, Urošu in Stanku za odlično organizacijo in izvedbo izleta. Posebej pa tudi Biljani za super predloge za izbor hotela, muzeja vina in kmečkega turizma.
Mislim, da smo vsi udeleženci uživali v izbrani destinaciji kot celoti ter v vseh detajlih izleta od same vožnje z Ivanom do pohodov in ogledov s kulinariko.
Tudi hotel s hrano in pijačo je bil za nas planince kar “nadstandarden”. Očitno imajo PD Iskra tudi bogovi radi, saj so nam naklonili solidno vreme in toplo morje!
Vsem vam (in nam udeležencem) želiva zdravja in še veliko uspešnih projektov, kot je bil Pelješac (midva pa upava tudi, da se bova spet uspela pravočasno prijaviti) !
Emil in Zdenka Nanut
* * *
