Od 03.06. do 05.06.2020 – 3dni.
Planinski tabor za osnovnošolce, ki bi preživeli nekaj dni v naravi, brez mobija in bi poslušali – ne s slušalkami v ušesih – ampak prave zvoke vetra in živali okoli sebe se nam je, skupaj z osnovno šolo Franceta Prešerna posrečil ravno v času, ko je bila krivulja korona-virusa na najnižji točki. Tako smo lahko izpolnili prav vsa priporočila. Odšli smo na planšarijo Dolga Njiva, na 1400 m. Vse podrobnosti smo se dogovorili z oskrbnikom, določili smo jedilnik, kako bo s spanjem, v sobah, na seniku…
1. dan
Izpred osnovne šole smo se odpeljali ob 15. uri, skozi Jelendol do Košutnika (1082 m). Tu nas je že pričakal gospodar planšarije in odpeljal prtljago s svojim terenskim avtom, starši so se poslovili, z otroci pa smo šli peš do planšarije.To nam je vzelo nekaj več kot uro, saj je planina na višini 1400 m.
Večerjali smo zunaj, po večerji pa smo naredili še obhod po zelo zanimivi Orlovi poti , ki obkroži planšarijo in nas nevsiljivo seznani z zanimivostmi tamkajšnjega gozda. Novega je bilo veliko in zvečer je še nekaj časa trajalo, preden so pred spanjem utihnili vsi glasovi.
2. dan
Po zajtrku smo si nalili pijače za na pot in krenili na osrednji izlet. Po prostrani, poleti in pozimi romantični dolini Dolge Njive smo se vzpeli do planine Zgornje Dolge Njive, kjer se poleti pase večina krav planšarije. Obrnili smo se do meje z Avstrijo in proti vrhu. Za kratek čas smo morali tudi skozi ruševje, kar je vedno naporno. A dobra volja je bila ves čas prisotna. Vrh Plešivca (1801 m) je razgleden.
Odpočili smo si, in ko smo ugotovili, kateri vrhovi se vidijo, smo se po potki spustili do travnikov pod Tolsto Košuto. Del skupine je odšel še naprej do sedla pri Mali Košuti, da smo se lahko čudili prepadom na severni strani, drugi del pa se je počasi vrnil. Prišli smo ravno prav za kosilo, ki je teknilo vsem in ga je bilo toliko, kolikor ga je kdo želel. Po kosilu so bile na vrsti delavnice in igre, kvizi (tudi koliko gosi, prašičkov, gosi, puranov, zajčkov, kur, oslov) – s skromnimi nagradami, a z glasnim ploskanjem. Pribor za delavnice sta mentorici prinesli seboj, tako da smo imeli na koncu pisane dizajnerske vetrnice, ki so se vrtele še naslednji dan. Najbolj priljubljen pa je bil Gujsa Bar, šank z gugalnicami, ki je bil stalno zaseden. Po večerji (palačinke), ko se je že malo stemnilo, smo ponovno odšli po Orlovi poti. Glasovi so pred spanjem potihnili hitreje kot prvi dan.
3. dan
Lepo vreme, ki nas je veselilo zadnje dva dni, je vztrajalo tudi v nedeljo, le bolj vroče je bilo. A naša pot nas je vodila pretežno po gozdu. Šli smo po pobočju Košute na planino Tegošče. Že na senčnem razglednem mestu smo videli ves dolgi greben Košute. Po daljšem počitku smo se vrnili na planšarijo. Po kosilu so nas obiskali nekateri starši. Nekaj otrok jih je ponosno popeljalo (še enkrat) po Orlovi poti. Potem smo odšli skupaj v dolino, preložili prtljago in si rekli na-svidenje.
Zgoraj napisano je le poročilo. Kar je bilo bistveno, pa je vzdušje, sproščeno veselje otrok pa tudi zadovoljstvo vseh ostalih sodelujočih. Ni bilo niti nezgod niti žuljev, niti prepirov. Brez mentoric, Petre in Simone ter vodnice Tatjane, ki so vse pričarale prijetno večplastnost tabora, skupaj s prijaznim osebjem, ki nam je streglo in tudi ustreglo vsem našim predlogom, to ne bi bilo možno.
Še pridemo.