Južni obronki Jelovice predstavljajo prehod med visoko, obsežno gozdnato kraško planoto ter razgibano Selško dolino in Škofjeloškim hribovjem. Ta del planote strmo pada proti porečju Selške Sore, zaznamujejo pa ga sončne lege, slikovite gorske vasice, mir in neokrnjena narava. Vključena je v evropsko ekološko omrežje Natura 2000.
Naš pohod smo pričeli visoko nad Dražgošami, nad zaselkom Jelenšče. Vremenarji so napovedali bolj oblačno vreme in megleni pokrov v dolini, a pregovorno sončne Dražgoše tudi tokrat niso razočarale. Po razgledni gozdni cesti smo se vzpenjali proti planoti in vmes ujeli razgled na osrednji del Julijcev s Triglavom na čelu. Ustavili smo se na znameniti Bičkovi skali, ki je izvrstna razgledna točka nad dolino, nato pa nadaljevali do izravnave na planoti. Trojček Bela peč (tudi Podbliška gora), Britmanca, Dražgoška gora so razgledni balkoni na robu Jelovice, najvišji vrhovi planote pa se nahajajo bolj v notranjosti. Poti nanje niso označene.
Po lepi gozdni stezi smo nadaljevali do prvega razgledišča Bela peč (Podbliška gora). Posedli smo po klopcah in na ogled so se ponudili prvaki Kamniško Savinjskih Alp, Karavanke, v dolini pa je kraljevala megla. Ko smo korakali po jelovški gozdni cesti, nam je bilo že pošteno toplo. Popolna tišina smrekovega gozda in temne vrtače, polne z mahom obraščenih balvanov, jame in brezna, vse to buri domišljijo. Vemo, da so na Jelovici pred leti naselili risa, tudi volk in medved sta tu prisotna. A danes so se morebitne zverinice najbrž skrile pred našo živahno skupino.
Po gozdnih vlakah smo se strmo vzpeli na drugi cilj, Britmanco, nov razglednik, ki ponuja pogled na Škofjeloško hribovje in vasice pod njim. Med klepetom nas je presenetila skupinica gorskih tekačev, ki so pritekli iz doline in kot za šalo nizali kilometre in višince po Jelovici. Mi pa smo nadaljevali po robu nad Dražgošami in se malo pred Dražgoško goro po gozdni cesti podali še do opuščene planine Kališnik. Nekdaj mogočna planšarska koča, ki je služila tudi za prenočevanje gozdarjev, je bila med drugo svetovno vojno tudi skrivališče pred okupatorjem. Zob časa in naravne ujme so jo popolnoma načeli in sedaj žalostno propada, planina pa se zarašča.
Zadnji cilj pred sestopom v dolino je bila Dražgoška gora. To je pravzaprav velika izravnava, ki jo s pridom uporabljajo jadralni padalci. Ima lepe razglede. Vse tja do Snežnika se je videlo, Ratitovec pa se je zdel tako blizu, da smo videli kočo in skoraj zavohali flancate.
Sestopili smo po stari, dobro utrjeni, ne prestrmi poti. Ta je označena, saj vodi naprej po planoti vse do Vodiške planine. Vonj po jeseni, ki nas je spremljal med turo, je kmalu zamenjal vonj kave v bližnji brunarici v sončnih Dražgošah.