Vsakoletni in že kar nekaj let tradicionalni planinski izlet PD Iskra Kranj. Zadnja leta vedno na novi slovenski praznik »Dan reformacije«, kar je za nas hribovce še posebej dobrodošlo.
Prijavljeni so se zbrali ob 8. uri pred hotelom Creina, da so se z vodnikoma dogovorili za prevoz, mi »padalci« pa smo prišli, skoraj istočasno, kar na Ljubeljski plato ki je bilo naše izhodišče za današnji izlet. Zaradi tega tudi ni ti. »štartne« fotke izpred Creine.
Kot sem opazil smo bile prisotne kar 3 generacije udeležencev, kar je izjemno ?! Zato, da sva tamlade pritegnila na izlet imava zasluge, poleg izredno lepega jesenskega vremena, tudi midva z Vikijem.
Zbralo se nas je 14, s Polonino hišno prijateljico pa 15. Viki nam je najprej naredil »pridigo« z razgibalnimi vajami. Kam potem naprej, pa še ni želel povedati, odvisno od tega kakšni bodo pogoji za hojo (zmrznjen sneg, led…).
Odrinili smo, kar po smučišču. Nizko sonce na jugu je motilo fotkanje v tej smeri. Pot ni kaj opisovati, je bila kar dobro »označena« z vožnjami štirimotorca. Še paziti smo morali, da nas ni povozil, zasmradil pa nas je le, in to samo zato, da je »ta pameten« pripeljal psa h koči na Zelenico. Ni kaj, b.k. ! (beri prav) K sreči nas je krasno vreme spodbujalo za naprej in nas to ni vrglo iz prijetnega razpoloženja.
Prvi postanek smo imeli pri žičniški postaji Vrtača na 1388m. Sneg je postajal višji in bolj ledeno trd, shojeno je bilo dobro. Drugi postanek je bil na stičišču z oskrbovalno cesto, zatem pa smo zavili na staro peš pot k spomeniku.
Pri njem smo najprej vse pospravili, nato je Viki obesili nov venček, prižgali pa smo 3 svečke, ki smo jih stisnili na poličko pod spomenikom in jih zaradi ev. vetra založili s skalami. Viki nam je v kratkem nagovoru pojasnil takratno nesrečo, ki se je zgodila 11. januarja 1977, nato pa smo za trenutek utihnili…? Povedal je tudi kaj spomenik predstavlja (plazovino) in da je pravzaprav spomenik vsem ponesrečenim planincem Iskre. Izdelal ga takratni vodja šolskih delavnic g. Jože Volarič, sedaj že priznani umetnik v kovini in moj, malo bolj oddaljeni sosed.
V skupini prisotnih smo bili tudi 4 učenci nekdanje IKŠ in TSŠ. Ob tej priliki smo se pri spomeniku tudi slikali. Oba pokojna učitelja sta učila tudi nas! Simbolika! Oddidemo naprej. Koča je blizu in, o groooza zaprta, štirimotorec pa pred njo. Se nismo samo mi čudili zaprti koči, obiskovalcev je bilo kar nekaj, nekateri pa so se že vračali iz bližnjih vrhov.
Nič, praznili smo svoje nahrbtnike, se preoblačili in se greli na sončku. Viki je predlagal, da jo mahnemo na bližnji Triangel (1784m), kucelj na meji, med Na Možeh in Čez Pod. Ni bilo posebnih težav priti nanj. Lep razgled na vse strani. Zasledili smo tudi pričetek poti ki po severnem pobočju grebena Ljubeljščice poteka proti staremu Ljubeljskemu prelazu. Počivamo, spet praznimo nahrbtnike, klepetamo, fotkamo, tamlad kar s telefoni. Nismo se dolgo časa zadrževali, ker bi nekateri še radi odšli na grobove. Vračamo se po isti poti, sam sem pa z Viktorjevim dovoljenjem, skočil še na sosednjo špičko, Čez pod (1704m), tik nad kočo. Greben Ljubeljščice proti Ljubelju, naj bi, nekaj nazaj, nadelali Tržičani? Bi bilo za pogledat? Nekaj malega poslikam, na jug proti ostenjam Begunjščice pa mi nagaja sonce.
Pričnem s sestopom proti koči. Razen strmine in suhe trave ni bilo težav, prehodi med nizkim rastjem so se našli. Naših pri koči že ni bilo, so jo že mahnili po graničarski poti v dolino. Čez čas jih dohitim.
Po listju splazeni sneg je bil mestoma kar visok, podrto drevje pa nam je hojo le še otežilo.
Počasi pririnemo po melišču na vzdrževalno cesto, oz. na smučišče in po njem do naših avtov.
Sonce je še zmeraj prijetno grelo tako, da se mu pri preoblačenju ni bilo pretežko še malce pokazati. Vikijeva žena nas prijazno postreže s žganjico, nakar se poslovimo.
Prijeten izlet, združen z simboliko in spoštovanjem.