Jutranji zbor na parkirišču Krpin v Begunjah je bil točen kot švicarska ura. Nobenega zamujanja, nobene odsotnosti… zares krasna planinska skupina, ki se je izkazala tako v hoji kot v upoštevanju planinske kulture.Usmerili smo se na pot po kolovozu, ki je nekoliko daljša in položnejša, prijetna za k …
Jutranji zbor na parkirišču Krpin v Begunjah je bil točen kot švicarska ura. Nobenega zamujanja, nobene odsotnosti… zares krasna planinska skupina, ki se je izkazala tako v hoji kot v upoštevanju planinske kulture.
Usmerili smo se na pot po kolovozu, ki je nekoliko daljša in položnejša, prijetna za klepet in varen korak. Dodana vrednost začetnega vzpona je bil kratek »raziskovalni potep« , ki je dodal nekaj dodatnih minut in korakov na poti do vrha.
Ker smo želeli najprej osvojiti naši cilj, smo zapustili kolovoz in se usmerili desno na pot, ki pelje proti Smokuškemu vrhu. Razgled na samem vrhu je bil čudovit, a nas je kar dobro zmrazilo, saj so temperature precej padle.
Naredili smo nekaj spominov s telefoni, se dobro oblekli, nekaj pojedli, nato pa jo urno mahnili navzdol. Pri Sankaški koči je bilo že nekoliko topleje in bolj prijetno. Malce smo poklepetali, si privoščili kakšen priboljšek in ujeli še zadnji pogled na Blejsko jezero z otočkom.
Sledil je še spust do cerkve Sv. Petra in povratek nazaj na izhodišče, kjer smo z »zviranjem« na igralih dodali še piko na i našemu izletu.
