Za razpisan pohod v dolino našega bisera je prispelo razveseljivo število prijav. Obetal se nam je lep dan, ravno pravšnji za vdihavanje blagodejnih hlapov vode, ki se preliva čez balvane in hiti skozi kanjone proti morju.Tokratni pohod nam je pripravil Milan, ob sebi pa je imel mlado pomočnico, Pet …
Za razpisan pohod v dolino našega bisera je prispelo razveseljivo število prijav. Obetal se nam je lep dan, ravno pravšnji za vdihavanje blagodejnih hlapov vode, ki se preliva čez balvane in hiti skozi kanjone proti morju.
Tokratni pohod nam je pripravil Milan, ob sebi pa je imel mlado pomočnico, Petro Jenko. Varovala sta nas torej: najstarejši vodnik in najmlajša vodnica, ki sta svoje delo opravila brezhibno.
Po spustu s prelaza Vršič, nas je prva pot vodila k izviru Soče. Pot je zahtevna, varovana z jeklenico, a je ponekod zelo ozka in otežuje srečevanje, nas je bilo pa kar lepo število, zato je bil potreben počasen in preudaren korak. Tokrat je bil izvir lepo vodnat.
Po opravljenem ogledu izvira smo se sprehodili do kipa dr. Juliusa Kugyja, ki smo ga ovekovečili z obvezno »gasilsko«.
Sledil je prijeten pohod po Soški poti, ki je bil bolj spust, kot vzpon, a je navduševal z brvmi, blagodejnim šumom reke, nekaj cvetlicami in drevjem, ki se je že obarvalo, v nežno zelene barve. V prijetnem klepetu smo se spustili do korit Mlinarice in njenega izvira.
Nadaljevanje poti nas je pripeljalo do cerkve Marije Lavretanske, kjer je bil čas za prigrizek iz nahrbtnika, kajti, razen manjše trgovine, ni bilo nič odprto. Blagodejna senčica, mir in prijeten klepet je zmotil avtobus, ki je prišel po nas.
Vožnja ni trajala dolgo, le do Alpskega botaničnega vrta Julijana. A glej ga zlomka. Vrt se odpre 1. maja. Kljub temu smo se po njem sprehodil (v vrtu so bili zaposleni) in povsem jasno nam je postalo, zakaj je še zaprt. Le sem ter tja so bili kakšni cvetovi. No ja, palček nas je pa kljub temu prijazno pozdravil.
Vsega lepega je enkrat konec, pa vendar, življenje je sestavljeno iz spominov in naš pohod po Soški poti je postal lep kemenček v mozaiku spominov.
Za konec naj zapišem delček vsem poznane Gregorčičeve pesmi, s katero nas je v jutranjih urah pozdravil naš Milan:
Krasná si, bistra hči planin,
brdká v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasná si, hči planin!