Od 20.4. do 27.4.2024 – 8 dni.
Tokratni, osrednji izlet, nas je popeljal v prekrasno špansko pokrajino Andaluzijo. Polet letala je bil iz Zagreba. Večina se nas je zbrala v Kranju, a smo po poti proti letališču pobirali še preostale udeležence, na samem letališču pa sta nas pričakala naša podporna člana iz Varaždina, Vesna in Davor.
Prvi dan našega potepanja je bil bolj turistično obarvan, kajti noč je bila kratka. Prvi cilj je bil ogled Malage, drugega največjega andaluzijskega mesta, ki je tudi rojstni kraj slavnega Pabla Picassa. Sledil je obisk enega izmed najstarejših mest, rojstnega mesta bikoborb, Ronde, ki nas je očarala s svojimi ozkimi ulicami, monumentalnim mostom, hišami na robu kanjona…navdušujoče lepo.
Drugi dan smo že pohodniško obarvali. Avtobus nas je zapeljal po ozki cesti do gore Cerro Coros, kjer je bilo na vrhu prelaza naše izhodišče. Krožna pot nam je nudila izjemne razglede, da o cvetju, ki nas je pozdravljalo ne izgubljam besed. Tu so nas pozdravile tudi slovite andaluzijske jelke in hrasti plutovci.
Po zasluženem počitku so nas čakale bele vasice: Grazalema, Zahara de la Sierra ter Setenil de las Bodegas. Znamenitost slednje so bele hiše umeščene pod skalne previse in delujejo tako, kot da hiše podpirajo skale nad seboj. Vsaka od njih je drugačna in posebna na svoj način.
Tretji dan je bil pohodni del potovanja namenjen Zelenemu kanjonu, ki se nahaja v naravnem parku Grazalema. To je 400 m globok kanjon , ki je na najožjem delu širok le 10 metrov in je dom ene največjih kolonij beloglavih jastrebov, ki so ves čas krožili okoli nas, videli pa smo tudi kako sta starša prinašala hrano v gnezdo. Sprva so nas pozdravile barvite cvetlice, ki so se kmalu umaknile gostemu zelenju in strmi, kamniti poti v globel. Kolena so kar malce trpela. Prispevši v kanjon so nas pozdravili, od vode obledeli balvani, le nekaj pogumnih pohodnikov je, globje v kanjonu, poiskalo malce vode.
Za turistični del potovanja, smo se ta dan, na poti v letoviški kraj Torremolinos, ustavili še v kraju Juzcar – gre za vasico, ki jo je Hollywood spremenil v vasico Smrkcev. Kar nekaj smrkcev smo videli, a ata Smrka in Smrkete pa ne, zato smo se potolažili s hladnim pivom.
Četrti dan je postregel z vrhuncem potovanje, z atraktivno Caminito del Rei ali Kraljevo potjo. Ta pot je nekoč veljala za najbolj nevarno peš pot na svetu, danes pa je uvrščena med najboljše nove znamenitosti sveta, kajti prenovljeno so odprli leta 2015. Med njenimi strmimi pečinami teče reka Guadalhorce. Ne besede, ne fotografije ne morejo pričarati vse mogočnosti in lepot kanjona, kaj šele vloženega truda v izgradnjo tako imponzantne poti. To je preprosto treba videti.
Peti dan je bil rezerviran za naravni rezervat El Toracal. Tudi Unesco ga je uvrstil v svetovno dediščino in o tem, da si to zasluži, smo se prepričali na lastne oči. Kamorkoli si se obrnil, si v kamnitih strukturah lahko našel silhuete živali, ljudi…..vsaka kamnita struktura je vabila na selfije.
Da pa bi ne šli mimo znamenitosti, čeravno je ni bilo v programu, nas je Nejc popeljal še na ogled starih grobnic oz. svetišča , v kraj Antequera, ki datirajo 4000 let pred Kristusom. Ne le grobnice in njihova okolica, v prijeten park je zgledno urejena vsa dolina, z muzejem vred.
In ker nam do tega dne ni bilo dano videti bikoborsko areno, smo zavili v središče mesta Antequera, kjer so nas pričakala odprta vrata v samo areno.
Šesti dan nam je postregel z nepozabno in najbrž neponovljivo potjo. Pričetek pohoda po soteski Sandero de rio Monachil, ki jo je izdolbla prav reka Monachil je bil običajen: pot je potekala tik ob reki in je bila nekoliko spolzka, tako, da smo previdno hodili. A kmalu se je pričelo: na desni strani ogromni balvani, na levi deroča reka, naše noge pa na, morda pol metra, širokem betonskem podestu. Pa to je še šlo, dokler se nismo morali postaviti bočno, se nagniti nad reko, se preprijemati za oprimke ….Misleč, da je najhuje že za nami, nas je čakalo »kolenčkanje«. Stene so se nad pot spustile tako nizko, da smo lahko napredovali samo po kolenih. Toda, najatraktivnejši del je bil še pred nami – »puzanje«. Vrnili smo se v čas otroštva, »prepuzati« smo morali del poti, kajti reka nam ni dovolila druge možnosti. Prispevši na drugo stran smo si bili enotni, da je bilo to preprosto adrenalinsko, zabavno in nepozabno.
Nadaljevanje te poti nas je pripeljalo v pokrajnino, ki nas je, s svojo podobo, spomnila na že nekoliko pozabljene vestrne. Večer so nekateri preživeli v predstavi flamenka.
Sedmi dan je ovekovečila najlepša španska vas Zuheros in pohod po osupljivo lepem nacionalnem parku. Sprehod po lepo urejeni, z rožami okrašeni vasici, se je nadaljeval v pisane preproge raznobarvnega cvetja. Prijetna pot, ki se je krožno vila nad vasico nas je povsem navdušila, da bi se kar, pa še kar, sprehajali po njenih belih in z rožami okrašenih ulicah. A kaj, ko pa je pred nami bil še obisk slovite Mezquite v Cordobi, v mošejo umeščena katedrala, ki je dragulj veličastne mavrske Cordobe, kar obiskovalci Andaluzije nikakor ne smejo izpustiti.
Osmi dan je pomenil konec potovanja in vrnitev v domovino.
Epilog: Osrednji planinski izlet našega PD, Pohodna Andaluzija, v organizaciji Agencije Experience Slovenija in z dvema našima planinskima vodnikoma: Nejcem (tudi turistični vodnik) in Sašom Košnikom, je udeležence navdušila, tako po pestrosti pohodov in ogledov, kot tudi s homogenostjo celotne skupine, kar sem razbrala iz množice elektronskih pošt, ki sem jih do sedaj prejela. Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala.
