Prekrasna sobota, 26. oktobra, nas je nagradila s svežo sotesko, toplim soncem, zeleno travo, suhim listjem in prešerno voljo vseh udeležencev. Samo organiziranje pohoda je Milanu naredilo kar nekaj sivih las, saj je bilo do srede komaj kaj prijav, a ni obupal. Dejal je: »Malo bom še počakal, potem …
Prekrasna sobota, 26. oktobra, nas je nagradila s svežo sotesko, toplim soncem, zeleno travo, suhim listjem in prešerno voljo vseh udeležencev.
Samo organiziranje pohoda je Milanu naredilo kar nekaj sivih las, saj je bilo do srede komaj kaj prijav, a ni obupal. Dejal je: »Malo bom še počakal, potem pa gremo kar z avtomobili!« Pa se nas je res kar nekaj še opogumilo, nabrali smo tri šoferje in se z avtomobili zapeljali najprej do hotela Krek, kjer smo si privoščili jutranjo kavico in nato do vhoda v Pokljuško sotesko.
Pred pohodom smo izvedeli, da je med nami slavljenec, saj smo bili deležni jutranjega okrepčila.
Jutranji hlad z meglicami, podrta drevesa, ki se polagoma spreminjajo v humus, visoke pečine in ozki prehodi pričarajo samotnost in skrivnostnost tega čudovitega prehoda iz Gorij na Staro Pokljuko.
Ob izhodu so nas pričakali topli sončni žarki, ki so nas ob počitku v suhem listju prijetno božali in razvajali. Kar nekako smo se razpotegnili po travniku, kot bi žel vsak zase užiti mir in tihoto jase.
Pohod smo zaključili ob kavici in pivu v Gorjah z obljubo, da se bomo v Društvu potrudili in v program planinskih prireditev vnesli tudi take, nekoliko lažje, a prekrasne poti.