V soboto, 14.3.2026 smo se pohodniki PD Iskra Kranj odpravili na pohod po dolenjskih gričih. Z manjšim avtobusom smo se iz Kranja in Ljubljane udobno pripeljali do Višnje gore, kjer je bilo izhodišče našega pohoda.
Višnja gora je najbolj znana po polžih, Jurčičevi poti, na mestnem trgu stoji Valvazorjev vodnjak, v neposredni bližini Hiša kranjske čebele.
Že kmalu po izvozu iz avtoceste smo opazili skulpturo polža s hišico, drugo pred cerkvijo svete Ane, pa potem še veliko drugih polžev na zelenicah, pročeljih in okenskih policah hiš.
‘Simbol mesta Višnja gora je polž, priklenjen na verigo. Legenda pravi, da je bil v bitki proti Turkom hudo ranjen sin beneškega velikaša. Višnjanski vitezi so ga rešili, na gradu je potem zanj skrbela grofična Sofija, ga spravila nazaj k zdravju in se tudi zaljubila vanj. Njen oče je temu nasprotoval, zato je v Benetke poslal sporočilo, naj pridejo po sina. Beneška mati je potem iz hvaležnosti podarila zlato polžjo hišico, ki jo je grof podaril mestu. Shranjena je bila v mestni hiši, od koder pa je potem izginila. Od takrat je polž priklenjen, čeprav ga še danes ni od nikoder…’
V kavarni Hiše kranjske čebele v centru Višnje gore smo si privoščili jutranjo kavo, v hiši smo si lahko ogledali in kupili tudi med in druge čebelje proizvode.
Sledila je še krajša vožnja do Dednega Dola, izhodiščne točke našega pohoda.
Pot nas je vodila ob potoku Višnjica. Po zložni in mehki gozdni podlagi smo kmalu prispeli do prvega slapa Višnjice, kjer smo se nato po lestvi vzpeli tudi do zgornjega slapa. Nadaljevali smo nezahtevni vzpon po gozdni poti do 754 m visokega razglednika Kucelj, najvišje točke našega pohoda. Tu bi v lepem vremenu imeli razgled na Triglav z Julijci, vrhove Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, vse do Snežnika. Vreme je bilo oblačno, razgledov ni bilo, smo pa imeli čas za počitek in okrepčilo ‘iz nahrbtnika’.
V nadaljevanju nas je pot vodila v lahkem spustu preko travnatih pobočij skozi vas Gornje Brezovo do turistične kmetije Čož – kavbojske dežele. Sledil je krajši postanek. Nič hudega sluteč smo pristali v ‘kavbojski ječi’. A v taki ječi, kjer strežejo jedačo in pijačo, nam je bilo prav prijetno.
Po slovesu od turistične kmetije Čož smo se povzpeli do vrha Gradišče (706 m), mesta prazgodovinske naselbine iz starejše železne dobe (8.-4. st. pr. n. št.). Sledil je spust po razglednih travnikih in skozi gozd do drugega slapa na potoku Kosca. To ni bučen slap, voda namreč tiho in umirjeno teče po lehnjakovi in mahoviti podlagi proti dolini. Vzeli smo si čas za ogled in fotografiranje slapa, nato je sledil spust proti našemu cilju v Višnji gori.
Še en lep planinski pohod, obdan s pomladnim cvetjem, nezahteven, v prijetni družbi, vremensko pester (kar parkrat v dnevu smo si morali nadeti oblačila za dež, k sreči je bil ta rahel in kratkotrajen).
