Pot sedmih slapov je bil zame osebno popravni izpit. Zanimivo situacijo s pozabljenim dokumentom, ki se mi je pripetila v preteklosti, sem že zgodaj zjutraj na avtobusu povedal na glas in brez zadržka. Ko sem si ogledal, da imamo s sabo vsi osebne dokumente, je voznik avtobusa odpeljal v smeri mesteca Buzet v hrvaški Istri. Vožnja je minila hitro in Stanko si je odlično zamislil, kje bomo popili jutranjo kavo. Mesto je bilo kljub jutranji uri že zelo živahno, saj je ravno ta dan potekal tek 100 milj Istre. Zelo sem bil presenečen koliko ljudi in iz koliko držav se udeleži te slovite tekme pri naših sosedih. Po kavi smo parkirali pri pivovarni Favorit, kjer nas je oznaka za Pot sedmih slapov usmerila na desni breg reke Mirne. Po kilometru smo dolino Mirne zapustili in se usmerili v kanjon rečice Drage, kjer smo si ogledali prve štiri slapove. Kljub temu, da je bilo tokrat vode zelo malo, so nas navdušili. Trije se nahajajo v samem kanjonu, kjer so nad nami tudi odlične stene za športno plezanje. Človeka kar zasrbijo prsti J. Največji je tretji slap Vela peč. Od tu se pot strmo vzpne čez skalni skok, a je dobro varovana. Na mestu z manjkajočim varovalom smo poskrbeli za dodatno varovanje. Pri četrtem slapu smo imeli krajši počitek. Na soncu je bilo že kar toplo, a je senca pri slapu poskrbela, da nas je prijetno hladilo. Pot nas je vodila preko prekrasnega Napoleonovega mostu, mimo nekaj razpadajočih hiš in skozi naselje Kuhari do kanjona reke Mirne. Najprej smo si ogledali peti slap in opuščen mlin, sledil je daljši počitek in uživanje ob reki. Za češnjo na torti sta poskrbela šesti in sedmi slap, ki sta prava bisera s svojima smaragdnima tolmunoma. Na izstopu iz kanjona smo še zadnjič občudovali plezalce, kako so premagovali vertikalo. Zaključili smo po cesti na levem bregu Mirne in po prečkanju mostu smo bili nazaj na izhodišču.
Doživeli smo prekrasen dan in v imenu vseh lahko rečem, da izjemen planinski izlet.
Aja, še to: Slovencem je Istra zelo pri srcu, saj so skoraj vsi obiskovalci današnjega dne bili Slovenci.
———————————–
Naša predsednica Rozalija je ob poti opazila in fotografirala zanimivega hrošča (slika je v galeriji). Sliko je posredovala na Zavod RS za varstvo narave od koder je prejela prijazen in izčrpen odgovor. Preberite kaj vse je ustvarila narava:
“Pozdravljeni,
vas je premamilo povabilo na pot 7. slapov, krasno. Čudovito mar ne? In če po poti naletiš še na zanimivosti iz živalskega sveta, je toliko bolj pestro. Najprej čestitam – da ta žuželka spada med hrošče, ne bi prepoznalo prav veliko ljudi. To je majnice, verjetno kar vijoličasta majnica Meloe violaceus, že rahlo poškodovana. Samice so sicer mnogo večje od samcev, a iz fotografije bi ne znal razbrati spola. Oboji pa imajo zelo kratke elitre (pokrovke kril) in zakrnel drugi par kril, zato ne letijo. Leva elitra je na hrošču na sliki že poškodovana in je ni.
Odrasle pogosto najdemo sicer šele v maju in naprej. Prehranjujejo se na zlaticah, še posebej navadni lopatici in regratu (Taraxacum officinale).
Imajo pa nadvse zanimiv življenjski krog. Samica odloži jajčeca v zemljo in iz tega se ličinka izleže in spleza v cvet navadnih lopatic (Ficaria verna) in regrata (Taraxacum officinale). Tam pa čakajo na obisk samotarskih čebel in ko ta naposled le pride po nektar, se ličinka s krempljastimi stopalci oprime čebele. Ta jo odnese v svoje gnezdo in tam se ličinka hrošča hrani z zalogami peloda in nektarja. V čebeljem gnezdu se nato zabubi.
Prijeten začetek tedna Vam zaželim in lep pozdrav iz deževne Obale.
Martin Vernik, naravovarstveni svetnik”
