Od 21.07. do 28.07.2018 – 8 dni.
Pred trinajstimi leti so planinci našega društva »orali ledino« v albanskih Prokletijah ter gorah južne Albanije. Pred desetimi leti smo se lotili raziskovanja Durmitorja in lepot Tare v Črni gori. Za letošnji osrednji izlet smo se ponovno odpravili v osrčje Prokletij na jugu Črne gore ter se spotoma povzpeli še na Komove, malo gorsko skupino na JV države. Število udeležencev je bilo zaradi skromnih nastanitvenih kapacitet omejeno na 30. Bivali smo v manjših hotelih/penzionih, saj planinskih koč v teh gorah ni. Skupina je bila precej »navita«, v večini pripravljena čim več hoditi. Vremenske napovedi so bile enotno slabe za večino dni našega planinarjenja. Vsak dan je naša vodniška trojka sestankovala in pregledovala napovedi ter pripravljala »plan B«. Ker je bil že v razpisu en dan namenjen počitku in bolj turističnemu delu, smo imeli nekaj več možnosti, da nekako zapolnimo program, obenem pa čim bolj ustrežemo apetitom po turah, če se bo zvedrilo.
Vožnja do Kolašina, kjer smo spali prvi večer, je zaradi izjemne gneče na vseh cestah ter čakanja na mejah trajala dlje, kot je bilo predvideno. Ujeli smo še ogled samostana Morača, zaradi poznega prihoda v Kolašin pa smo morali izpustiti ogled narodnega parka Biogradskega gora.
V nedeljo nas je čakala prva, najzahtevnejša tura, vzpon na Vasojevički Kom (2460 m). Zaradi zgodnje ure odhoda smo preskočili zajtrk(pripravili so nam malico v vrečkah ter kavo in čaj), da smo bili čim prej pod gorami. V dobri uri smo se pripeljali na več kot 1.500 m visoko sedlo Trešnjevik in še dalje do turističnega naselja in planine Štavna. V čudovitem dnevu smo se zložno povzpeli na razgledni vrh. Nagrajeni smo bili z izjemnimi razgledi na verigo Prokletij ter gorsko skupino Durmitor ter številne gore v smeri Kosova. Svež veter nas je kmalu pregnal z vrha. Razkropili smo se po kotanjastem vrhu in naredili še panoramski pohod po grebenih, s katerih smo v bližnjem planu občudovali sosednja vrhova Kučki Kom (2487 m) in Ljevoriječki Kom (2469 ). Na sestopu smo si privoščili še daljši počitek na sedlu ter nabiranje borovnic na planini Štavna. Ker je bil dan še dolg, nas je po nastanitvi v Andrijevici in ogledu mestnih znamenitosti zamikalo kopanje v reki Lim. To je bil tudi zadnji vroč dan našega izleta.
Ponedeljkovo turo – pohod s sedla Čakor (meja Kosovo – Črna gora, ki je že 18 let zaprta) na okoliške vrhove okrog 2.000 m smo kljub napovedi, da bo deževalo že zjutraj, z nekaj prilagoditve izvedli. Iz Andrijevice smo se odpeljali proti mestu Plav ter zavili na visokogorsko cesto na sedlo Čakor na višini 1.849m. Na zadovoljstvo vseh nas je pozdravljalo precej jasno nebo. Namesto pohoda po treh dvatisočakih ter povratka na sedlo, smo se povzpeli le na Đevojački krš ter z njega sestopili po grebenu preko Crvenog krša v dolino proti jezeru Plav. Odločitev se je izkazala za pravo. Zadnjo uro sestopa, ko smo bili že na kolovozu proti dolini, je začelo deževati, vrhovi so se zagrnili v črne oblake in grmelo je. V popoldanskih urah smo prispeli v mestece Gusinje, kjer smo bivali naslednje štiri dni. Za prijetno večerno popestritev so v mestu poskrbeli domačini, ki so priredili prvi etno festival s tremi zelo zanimivimi večernimi prireditvami, katere smo si z velikim zanimanjem ogledali. Kar nekaj njihovih ljudskih pesmi opeva Prokletije in legendo o nastanku imena.
Torkova, tretja tura po programu bi moral biti vzpon na Valušnico in Talijanko iz doline Grebaje v Prokletijah. Vremenska napoved je bila brezupna; napovedan je bil dež za večino dneva. V pogovoru z domačini smo izvedeli, da je letos nadpovprečno veliko padavin, ki odganjajo goste. Da to drži, smo opazili že sami, prevladovala je zelena barva namesto običajnih gozdnih požarov, tudi pohodnikov je bilo malo…
Zvečer smo udeležencem omenili možnost, da bomo namesto ture izvedli plan B. Ponoči je deževalo, jutro ni bilo nič boljše. Odpeljali smo se na krajšo vožnjo do gorske vasice Vusanje, kjer živi albansko prebivalstvo. S sinom našega gostitelja smo se dogovorili, da smo na vožnji do vasi ter na ogledu letos močno vodnatih Alipašinih izvora imeli lokalno vodenje in razlago. Nemalo začudenja je vzbudilo večje število ogromnih dragih terencev z rumenimi registrskimi tablicami New York ter razkošne večstanovanjske kamnite hiše ob poti. Številni domačini živijo v tujini, predvsem v ZDA in ob vsakoletnem obisku »domače grude« pošljejo na pot s trajektom najprej vozilo, nato pa dva meseca kasneje pripotuje z letalom številna družina, ki za en mesec napolni hišo in mesto Gusinje.
Od vasi Vusanje naprej nas je čakal pohod po dolini Ropojana vse do zatrepa povsem na albanski meji, kjer ob vznožju Karanfilov leži Ropojansko jezero. Spotoma smo si ogledali slap, korita ter izvir Skakavice. Vode, ki se stekajo z divjih gora Prokletij, večkrat poniknejo, se zbirajo v jezerca, spet izginejo, malo tečejo po ravnini potem pa se blizu vasi Vusanje v elegantnem slapu prelijejo nadstropje niže. Pohod in ogledi z dežniki in pelerinami so trajali kar 7ur, vmes se je za kratek čas celo razvedrilo.
Sreda nam je postregla z že znanim vremenskim »jedilnikom«. Bil je dan za turistične oglede. Odpeljali smo se v Plav ter si ogledali zanimivosti mesteca ter jezero. Navdušila nas je Redžepagića kula, preko 500 let star obrambni stolp, ki je služil tudi za bivanje in v katerem je danes čudovita entografska zbirka. Popoldne smo se zapeljali v dolino Grebaja, kjer je izhodišče za Talijanko, goro ki se nam je kar odmikala. Na sprehodu po čudoviti dolini so se oblaki toliko razgrnili, da smo zaslutili veličastne stene Karanfilov in sosednjih težko dostopnih vrhov. Rumene oznake na tablah v zatrepu doline so nas vabile navzgor na planino Zastan (Pjeskovi), samo dobro uro hoda. Ker se je trenutno razvedrilo, se je manjša skupina odločila za vzpon. Podali smo se po stezici in iskali markacije med podrtim drevjem in balvani ter se čez čas, ko je izginila tudi steza, vrnili nazaj. Uganka, kje gre pot, je bila deloma razjasnjena, ko smo govorili z domačinom. Zavajajoče oznake sicer morda pomagajo, da kdo najame domačega vodiča, ki pozna vse kozje steze, a po drugi strani zna biti precej razburljivo, če naivni turist zaide v pobočje, kjer so skoki in gladke skale…Gorska reševalna služba, kot jo poznamo pri nas, v teh krajih še ne deluje, telefonskega signala ni, nemalo je na zemljevidu označenih planinskih poti ter smernih tabel, v naravi pa oznak potem ne najdeš.
Nova slaba vremenska napoved nas je v četrtek prisilila, da smo prilagodili tudi zadnjo turo. Krožno turo na Valušnico in Talijanko smo skrajšali in se v deževnem jutru povzpeli lena zamegljeni vrh Valušnica(1879m). Skozi raztrgane meglice so se skoraj pred nosom na trenutke pokazali raztreskani vrhovi in grape Karanfilov. Na povratku smo se srečno prebili preko vseh spolzkih korenin in trav. V gostišču v Grebaji smo naredili dolgo pavzo, saj je bil dan še dolg. Pokupili smo vse planinske vodnike, ki so jih imeli na zalogi in navezali stike z domačini – kdo ve, kdaj se spet vidimo. Vreme se je celo izboljšalo, tako da so se nekateri odločili za peš hojo po dolini do hotela.
V petek zjutraj smo spakirali kovčke in se preko mejnega prehoda Grnčar/Vermosh odpeljali v Albanijo, kajti naše potepanje se je počasi zaključevalo. Začetek poti na albanski strani je bil rahlo avanturističen: makadam ter lesena mostova, pod katerima se je penila gorska reka. Izstopili smo in se peš podali čez, medtem ko se je avtobus po centimetrih počasi odmajal preko mosta. Makadam se je kmalu končal in zapeljali smo na povsem novo, v letu 2016 dokončano cesto, ki je prava atrakcija. Na spletu si lahko ogledamo filmček motoristov, ki prikazuje kako srhljiva je bila vožnja po albanski strani Prokletij in dolini reke Cijevna/Cemit še leta 2015. Mi smo se med vožnjo lahko povsem posvetili občudovanju pokrajine, slikovitih vasic,globoke soteske reke ter drzno speljane ceste, na kateri je bilo zelo malo prometa. Zagotovo bo v kratkem času dolina doživela velike spremembe. Vasice z znano zvenečimi imeni Lepushë, Selce, Tamare že spreminjajo svojo prvobitno podobo, da bi zadostile instant turističnemu okusu. Danes se še pogovarjamo z rokami, jutri bo zvenela angleščina….
Zadnji večer druženja na osrednjem izletu smo prespali v hotelu na obrobju Podgorice. Nekateri smo se peš odpravili v center, da doživimo vrvež sodobnega, pregovorno vročega mesta. Spotoma nam je polna luna uprizorila popolni mrk, mi pa smo kmalu za tem mrknili v sobe, saj nas je naslednji dan čakala celodnevna vožnja proti domovini.
