Za nami je bil naporen delovni teden in kljub ne preveč »sončni« vremenski napovedi se je majhna skupinica pohodnikov odločila, da aktivno izkoristi sobotni dan, se preda dihu novega dne ter lepotam Fužinskih planin.
Jutro v Kranju nas je pozdravilo z rahlim pršenjem dežja, planina Vogar pa z bogato belo oddejo. Pot nas je vodila po zasneženi idilični pokrajini in snežna odeja je postajala vedno debelejša. V utiranju stopinj smo si podajali štafeto in kmalu so se izgubile vse sledi, tudi za kakršnimi koli markacijami. Sledila je igra »kdo prej najde markacijo« ;o). Pri iskanju poti nam je bil v pomoč tudi GPS.
Nad nami so se podile meglice in občasno je izza njih le pokukalo sonce, modrina neba pa se je pokazala v vsej svoji veličini. Kljub naši dobri volji in namenu, da osvojimo vrh Pršivca, smo se glede na zasnežen teren in zaledenel skalnat del nekaj deset metrov pod vrhom odločili, da zaključimo z nadaljevanjem poti in se raje vrnemo v dolino, saj bi nam prehod čez zaledenele skale vzel preveč časa.
Čeprav vrha nismo osvojili, smo bili navdušeni nad svežino dneva in lepotami gora, ki so se občasno pokazale izza oblakov, za nameček pa se je v daljavi in tam daleč pod nami, občasno in sramežljivo pokazalo tudi Bohinjsko jezero.
Kaj zato, če nismo osvojili vrha, saj bodo v prihodnosti še zagotovo priložnosti, da se podamo v te kraje in osvojimo balkon Bohinja, kot ga je poimenoval slovenski pianist, skladatelj in alpinist Marjan Lipovšek. Cilj je bil kljub temu dosežen, saj smo se do duška naužili svežine zasnežene pokrajine, pokurili kar nekaj kalorij in se prav fajn imeli.
