Težko pričakovana tura na Kredarico se nam je izmuznila. Natrosilo je veliko novega snega. S Stankom sva premlevala novo nastalo situacijo in se odločila za nadomestno turo, dolgo, popolnoma varno pred plazovi, mestoma brezpotje … torej za pohajkovanje … Pršivec je bil naš cilj.
Mnogi so se prestrašili slabe vremenske napovedi, a Stanko je s pomočjo posebnih vremenskih napovedi oznanil, da bo dan vzdržal brez padavin vsaj do trinajste ure. Torej gremo!
Malce čez sedmo smo začeli, se zapodili v strmino proti planini Vogar. Popolno tišino je zmotilo le ptičje petje. Oskrbnik v koči je očitno še spal, pa nič zato. Tudi brez jutranje kave je šlo naprej v breg. Sprva po mehkih gozdnih stezicah in potem po zasneženih strminah. Nekaj časa smo lahko opazovali verigo bohinjskih gora, tik pod vrhom pa se je vsa narava ovila v megleni plašč. Na vrhu Pršivca je povsem rahlo sneženo popršilo – mi pa smo že stopali naprej in navzdol. Planina Viševnik je bila naša naslednja postaja. Smeh je odmeval po kotlinah, macesnove veje so se priklanjale, kot da se smejijo z nami Matjaževim šalam.
Tudi planina Jezero je samevala, jezero je bilo še pokrito z ledeno skorjo. Kar ni se nam ljubilo nazaj, tako čarobno tiho je bilo. A treba je bilo naprej, zagrizli smo v novo strmino, proti Vodičnemu vrhu. Iskali smo markacije in stezo, kot da se igramo skrivalnice. Seveda je šlo vse gladko in kava na Vogarju nam je zadišala še predno smo jo dobili na mizo ob zakurjeni peči.
Prelep, pol dan! Za nekaj duš, ki se niso ustrašile dežja. Nagrada je bila obilna – sreča v očeh.