Pred osmo smo zakorakali po sveže popršeni ozki gazi. Tudi najbolj zaspani so dvignili pogled proti soncu, ki je božalo smrekov gozd nad nami in pozabili na zgodnjo uro odhoda. Iz tihega in svežega jutra se je rodil jasen, sončen, žareč, zares čaroben sončni dan. Koča na Loki je sicer samevala brez …
Pred osmo smo zakorakali po sveže popršeni ozki gazi. Tudi najbolj zaspani so dvignili pogled proti soncu, ki je božalo smrekov gozd nad nami in pozabili na zgodnjo uro odhoda. Iz tihega in svežega jutra se je rodil jasen, sončen, žareč, zares čaroben sončni dan. Koča na Loki je sicer samevala brez gospodarja in gospodinje, a tudi naši nahrbtniki so skrivali toliko dobrot, da ničesar nismo pogrešali.
Pot od koče do vrha je bila še lepša. Sonce je pripekalo, snežne površine so se lesketale prekrite z milijoni biserov. Tu in tam smo, omamljeni od lepega, popadali v sneg in delali “angelčke”. Pod vršnim delom smo si nataknili dereze in palice so zamenjali cepini. Malo zaradi mestoma trde podlage in malo zaradi vaje hoje v zimskih razmerah.
Vrh. Razgled od tu do tam in še daleč naprej. Verige nam dobro znanih nazobčanih lepotic in lepotcev. Pogledi so jemali dih. V nebo so poleteli še milni mehurčki, od nekje se je pojavila gorska kavka v človeški velikosti………. vsi smo postali otroci dvatisoč metrov nad morjem.
Sestopali smo lažje in hitreje. Previdno, a v spodnjem delu smo izmenično vozili smuk, slalom po celcu, delali prevale in obrate vseh vrst. Smeh in tihi vzkliki so napolnili samoten svet. Čas je hitro mineval in ob našem prihodu v dolino je žareč dan ugasnil skupaj z našo igrivostjo.