Na prvi pomladni dan na Resevno in Rifnik s prijetnim pohodniškim tempom „V tretje gre rado,“ lahko rečeva z vodnikom Petrom, saj je bil to že tretji razpis v zadnjih letih, ki je bil pripravljen za turo na Resevno in Rifnik – vsakič nekoliko drugačen – in sedaj končno pravi.
Avtobus je bil tokrat premajhen za vse, ki so računali na pozno prijavo in mnogo zamudnikov smo bili primorani pustiti doma, saj menjava vozila zaradi zasedenosti ni bila možna. Bili smo prijetna druščina. Prebujajoča se narava nam je namenila skoraj božanski dan ob prečenju šentjurskih hribov. Pričeli smo v Prožinski vasi in se preko travnikov in gozdov povzpeli na 682 m visoko Resevno. Resevna je upravičila svoje ime, saj nas je nagradila s številnimi blazinicami cvetočega resja, pogledovali pa smo tudi po borovničevju in vsaj nekateri razmišljali o obisku v poznejših mesecih (mljask,…).
Po obveznem fotografiranju na stolpu, razgledovanju po bližnji in daljni okolici, okrepčilu v planinskem domu, smo se v dolino podali po Gaberškovi poti in ob potoku Kozarica sestopili v Šibenik. Prečili smo cesto in se ponovno podali v breg, pod nami pa je ostala novejša industrijska cona Šentjurja. Tudi tu so nas na poti do ostankov gradu Reicheneck spremljale pomladne cvetlice. Malo smo „povohljali“ med podirajočimi zidovi nekdanjega mogočnega stolpa, nato pa smo se povzpeli še na vrh hišne gore Šentjurčanov, na 568 m visoki Rifnik, ki je nudil zavetje že prvim prebivalcem območja, ki naj bi po virih bilo že v 4. tisočletju pr. n. št..
Da je bilo življenje na vzpetini v nemirnih časih bolj varno, še sedaj pričajo arheološki ostanki. Na vrhu smo se razgledali, okrepčali, malo „martinčkali“ in čakali na vilo Rifi, ki pa se je odločila, da nas ne obišče, in nato sestopili v Črnolico.
Ostalo je še nekaj sončnih trenutkov, zato smo se zapeljali do bližnjega Slivniškega jezera oz. Kozjanskega morja, malo poklepetali z ribiči in pričeli snovati nove pohodniške podvige.
Pot proti domu je bila, kot vse tisti prvi pomladni dan, prijetno počasna, zato smo lahko v miru premlevali vtise skupnega druženja. Bilo jih je veliko, večina takih, ki se jih z besedami težko opiše.