Izlet na Sabotin je bil načrtovan za 9. marec 2013, vendar je bil zaradi slabega vremena odpovedan. Ker pa je moral vodnik izleta na Kras, ki bi moral biti 23.marca le-tega odpovedati, smo prost termin zapolnili z odpadlim izletom na Sabotin. V soboto 23. marca se nas je pred hotelom Creina zbrala o …
Izlet na Sabotin je bil načrtovan za 9. marec 2013, vendar je bil zaradi slabega vremena odpovedan. Ker pa je moral vodnik izleta na Kras, ki bi moral biti 23.marca le-tega odpovedati, smo prost termin zapolnili z odpadlim izletom na Sabotin.
V soboto 23. marca se nas je pred hotelom Creina zbrala osmerica, ki smo dali hribom prednost pred Planico. Z dvema osebnima avtomobiloma smo se odpeljali v Solkan, kjer se nam je pridružila še vodnica Nina. Vreme je bilo sicer oblačno, toda stabilno. Dobre volje smo jo ubrali skozi naselje proti »ozimskemu« mostu, ga prečili in na koncu sestopili na makadamsko pot, ki pelje po levem bregu »hčere planin« Soče proti Kanalu. Po slabih dveh kilometrih nas je kažipot usmeril na staro vojaško pot iz časa prve svet. vojne. Prav hiteli nismo, saj nas je Nina pridno zalagala z informacijami, pa tudi pogledi so nam uhajali na prelepo Sočo ter zasnežene vrhove v daljavi.
Po dobri uri vzpenjanja smo prišli do kavern- preluknjanega grebena zahodnega dela Sabotina. V zadnjih letih so ostanke frontne linije soške fronte lepo obnovili in rove celo elektrificirali. Skozi enega od njih smo prišli na vrh grebena, takoj pod njim pa smo že bili v planinskem domu. Tu smo se dobro okrepčali in odžejali z najcenejšim čajem v Sloveniji.
Naša pot se je tu obrnila proti izhodišču. Seveda je bilo treba prehoditi cel greben Sabotina, ki je prav zanimiv. Po vrhu potekata dve stezi iz časa »železne zavese«, ko so predvsem jugo-graničarji neprestano kontrolirali mehko mejo. Dosti boljši niso bili Italijani, tako sta bili stezi dobro uhojeni. Na koncu grebena nas je pričakalo še eno presenečenje. Med zidovi porušene cerkvice Sv. Valentina je nekdo izvajal glasovno terapijo na okrogli pločevinasti plošči. Z udarjanjem in božanjem z mehkimi tolkali po plošči je izvajal tone vseh mogočih razsežnosti. To terapijo so preizkusili tudi nekateri naši člani. Poslovili smo se od »posebneža« in mimo spreminjajočega kamnitega napisa sestopili do ceste in po njej v izhodišče. Z občutkom, da smo nekaj dobrega naredili zase, smo se pred večerom vrnili domov.