Od 3.8. do 10.8.2013 – 8 dni.
Za PD Iskra Kranj je vsakoletni osrednji večdnevni izlet v tujino organizacijsko najzahtevnejši »grižljaj«. Letos so bile na vrsti Visoke in Nizke Tatre na Slovaškem. Lanski je bil odpovedan zaradi premajhnega števila prijav, kar je grozilo tudi letošnjemu.
1. dan:
Ob precejšnjemu trudu vodnikov Uroša, Brede in Milana nam je uspelo zbrati družbo 19 navdušencev, katero je voznik Ivan v soboto, 3. avgusta ob 4.00 popeljal na preko 700km dolgo pot mimo Ljubljane čez Šentilj, mimo Gradca, Dunaja in Bratislave do mesteca Tatranska Lomnica in hotela Sasanka ob vznožju Visokih Tater.
Seveda smo se med potjo večkrat ustavili, najdalj v Trenčinu, kjer smo si ogledali impozanten grad, v katerem je gospodovala nekoč slavna Katarina Celjska. Sicer nas je Ivanov GPS nezmotljivo vodil vse do Tatranske Lomnice, le hotela ni znal najti in smo morali uporabiti »svoj nos«. Po dobri večerji smo se utrujeni kar hitro pobrali v sobe. »Vozni red« hotela je težko na hitro spremeniti, zato smo zajtrkovali šele ob 7. uri, ko je sonce že kazalo svojo moč.
2. dan:
Ivan nas je nato prepeljal do izhodišča za vzpon na naš prvi cilj – 2499m visoki Rysy, ki je sicer tudi najvišji vrh Poljske. Do prvega postanka ob Popradskem plesu (jezeru) smo tolkli asfaltno cesto, steza naprej pa tudi ni bila veliko prijaznejša, saj je kamnita ali celo obložena s kamnitimi ploščami. Geološka sestava Tater je granitna, zato ni finega peska, ki ublaži trdo hojo. Zato je pa tu veliko jezer, potokov in gozdov. Slednje je strahovit tornado leta 2004 opustošil, posledice so vidne še danes. Mi smo pridno nabirali višino skozi Mengusovsko dolino ob Žabjem potoku in mimo Žabiega plesa (1919m) v dobrih treh urah prišli do Chate pod Rysyjem (koče na n.v. 2250m). Po počitku in malici smo spet zagrizli v strmino in se v slabi uri povzpeli na dvoglavi vrh, kjer pa smo v množici planincev komaj našli prostor za krajši oddih in razglede. Sestop je v zgornjem delu kar zahteven, naprej do Popradskega plesa pa je potekal brez težav. Tu smo se malo oddahnili, v dolino pa smo izbrali varianto, ki nas je pripeljala v center Tatranskega narodnega parka, v mestece Štrbske pleso. Tu smo počakali na vlak, ki nas je prepeljal v ‘domači’ kraj.
3. dan:
Drugi dan Tater, v ponedeljek, smo imeli v načrtu obisk Nizkih Tater. Zapeljali smo se do smučarskega centra Jasna in se z gondolsko žičnico »povzpeli« tik pod vrh Chopoka (2024m). Po kavici v bližni Kamenni chati smo šli na vrh, nato pa skozi labirint skal sestopili na Demanovsko sedlo, od tu pa po s skalami tlakovani poti na najvišji vrh Nizkih Tater – Dumbier (2045m). Ker so se začeli nabirati črni oblaki, smo jo kar hitro ubrali nazaj na sedlo in v Demanovsko dolino do gozdne ceste, ki nas je pripeljala do čakajočega avtobusa. Med potjo smo z malo zavisti občudovali planjave sladkih borovnic, pa tudi privoščili smo si jih. Ta izlet naj bi bil za sprostitev, toda globok sestop nas je kar dobro namučil in za kakšno večje veseljačenje ni bilo prave volje.
4. dan:
Naslednji vrh v našem načrtu je bil Krivan (2494m), to je vrh, katerega imajo Slovaki posebej v čislih in ga imajo upodobljenega na kovancih. V hotelu smo se dogovorili za suh zajtrk, zato smo se odpeljali od hotela že ob 6. uri. S hojo naj bi začeli pri koči Rašu, vendar smo naleteli le na gozdarski zaselek. Tako z obljubljeno kavico ni bilo nič, zadovoljiti smo se morali s suhim zajtrkom. Pa nas to ni preveč prizadelo, vzeli smo pot pod noge. Dobro označena steza nas je skozi gozd pripeljala med gosto rušje, višje pa na gole strmine, kjer je sonce neusmiljeno pripekalo. Obilna zaloga pijače nam je prišla še kako prav. Vzpon sicer ni bil tehnično zahteven, je pa bil dolg (4.30). Gneče na vrhu tudi ni bilo toliko kot na Rysyju, zato smo vzeli več časa za počitek in razglede. Za sestop smo si izbrali varianto mimo Jamskega plesa. Ob potoku in urejenem počivališču smo si ohladili pregrete noge, nato pa med obiranjem borovnic, brusnic in malin sestopili do ceste, kjer nas je čakal avtobus.
5. dan:
Naslednji dan je bil spet pohodniško naravnan. Ivanu smo dali prosto, mi pa smo se z vlakom odpeljali do Tatranske Poljanke, ki je izhodišče vzpona za Velicko pleso, oziroma za Gerlachovsky Štit. Slabi dve uri smo rabili do jezera, oziroma do Sliezskega doma, ki stoji tik ob njem. Privoščili smo si kavico, pivo pa tudi namakanje nog v jezeru. S hojo smo nadaljevali po Tatranski magistrali do Batizovskega plesa, nato pa sestopili v dolino do železniške postaje Višne Hagy in se z železnico vrnili v Lomnico.
6. dan:
Še en vrh smo imeli v načrtu: Koprovski štit (2367m) nad Mengusovsko dolino. Da nam ne bi bilo treba spet tolči asfalta do Popradskega plesa, nas je Ivan do tja kar zapeljal, kljub slabi volji nadzornega osebja. Znana steza nas je nato peljala do razcepa pri Žabiem potoku, tu pa smo krenili v levo in se ob Hincovem potoku povzpeli do največjega jezera v slovaškem delu Tater, ki leži na n.v. 1946m, Velickega Hincovega plesa. Ker smo zaradi »podaljšane« vožnje imeli nekaj časa na zalogi, smo si privoščili daljši počitek. Tu se je prvič izoblikovala »A« skupina, ki je pohitela z vzponom na vrh in nato sestopila po Hincovi ter Koprovi dolini do ceste, kjer je bilo izhodišče vzpona na Krivan. Ostali smo v zmernem tempu v dobri uri dosegli vrh. Razgledi s tega vrha so res čudoviti. Temne stene z ošiljenimi vrhovi, globoke doline s številnimi jezeri in potoki, širni gozdovi se kar vrstijo. Nič kaj se nam ni mudilo s tega raja, kar precej smo se zadržali spet ob jezeru in načrtovana vrnitev z vlakom je odpadla. Z Ivanom smo se odpeljali po A skupino, ki nas je žejna težko čakala na dogovorjenem mestu.
7. dan:
Zadnji dan našega planinarjenja v Tatrah je bil namenjem pohodniškemu obisku Zelenega plesa (1545m). Nekaj malega kilometrov do izhodišča nas je prepeljal Ivan, od tu pa smo hodili po gozdni cesti ob potoku Biele vode in v zavetju smrekovega gozda do sotočja z Zelenim potokom. Temu smo sledili po običajni planinski stezi, ki nas je v slabih treh urah pripeljala do Zelenega plesa, oziroma Brnčalove chate, ki stoji tik nad jezerom. Ker je vremenska napoved predvidevala popoldanske nevihte, smo se kmalu odpravili na sestop. Večja skupina si je izbrala daljšo pot čez sedlo Plesnivec v Tatransko Kotlino, četvorica pa krajšo varianto čez spodnji del smučišča neposredno v hotel. Po kratkem oddihu in snidenju vseh udeležencev se je vremenska napoved uresničila, doživeli smo močno nevihto, ki je zalila dobršen del mesteca. Tako nismo mogli prirediti kakšnega večjega veselega zaključka našega druženja.
8. dan:
Po običajnem zajtrku smo se poslovili od prijaznih gostiteljev. Med vožnjo proti domu smo naredili analizo izleta. Enotna ocena vseh je bila, da je bil izlet zelo lep, dobro organiziran in uspešen. Zahvalili smo se tudi vozniku Ivanu za varno vožnjo in potrpljenje, ki nas je z večerom izročil v domače naročje.
