Naš tradicionalni pohod na ta praznični dan. Z njim se vsako leto spomnimo zimske tragedije učencev in učiteljev ki jih je 11. januarja 1977 zasul snežni plaz, nekaj pod kočo na Zelenici. Ob tej priliki vedno uredimo okolico, okrasimo obeležje, katerega avtor je tudi nekdanji učitelj, sedaj že nekaj let pokojni, Jože Volarič.
Naslednje leto bo od tega dogodka minilo že 40 let. Večina udeležencev vsakoletnega pohoda je nekdanjih učencev takratnih Iskrinih šol, kasneje zaposlenih v podjetjih Iskre in tudi kakšen učitelj te šole se znajde med nami. Tudi pobudnik tega pohoda je bil učitelj.
Pohodniki se s platoja Ljubelj, najprej, neodvisno od vremena, povzpnemo do spomenika zasutim v plazu (1h), nato pa, kdor želi, še do koče na Zelenici (1536m, še 15 min). Tu običajno na kratko počijemo, se »podpremo« in dogovorimo o nadaljevanju hoje, oz. sestopa. V primernih pogojih, lahko udeleženci nadaljevanje hoje in poti izbirajo vsak po svoje, odvisno od medsebojnih dogovorov in prevoza za povratek. Lahko se povzpnejo na katerega od bližnjih vrhov ki jih je v okolici koče na Zelenici kar nekaj. Zato že pri zbiranju prijav za pohod poskušamo organizirati prevoze na Ljubelj tako, da je kasneje možen tudi sestop v Završnico na vlak, hoja okoli Begunjščice in prečenje grebena Ljubeljščice sta med pohodniki postala priljubljena. Zadnji 2 leti pa se »dratarji«, seveda z ustrezno opremo, lahko povzpnejo še na bližnji Sp. Plot. Koče, v okolici jih je vsaj pet, so v teh prazničnih dneh odprte tako, da ne bi bili odvisni le od vsebine svojega »ruzaka«.
Pred Globusom se nas je letos zbralo le 7, z 2 avtomobiloma, tik pred odhodom pa sta nam prišla v pomoč s prevozom še 2. Vedno se nenajavljenih na Ljubeljskem platoju »namala« kar nekaj, tudi letos jih je bilo še 13. Eden od prijavljenih pa je v svojem predčasnem samostojnem pohodu že tudi opravil čiščenje okolice spomenika. Hvala ti Stojan.
Čakajoč na zadnjega udeleženca smo s prihodom na plato nekaj malega zamudili. Tam je bil že pravi živžav. Z Lukom nisva delala dolgih govorov, udeleženci so bili že nestrpni, zato smo kar takoj zastavili s hojo v strmino, ob žičnici, ki pa je bila letos že demontirana. Vreme je bilo primerno, nekaj nižjo bazo oblakov je v vršnem delu nad spomenikom že načel severni veter. Z Daretom sva hodila med zadnjimi skupaj z Bibo, bili smo bolj vsak zase in s svojo sapo.
Snega ni bilo, oz. le nekaj »obešenega« po ostenjih Begunjščice, macesni pa so se že obarvali na rumeno. Pogledi so uhajali na Ljubeljščico, ki smo jo zadnja tri leta tudi prehodili, vendar sva bila z Darkom dogovorjena za sestop v Žirovnico na vlak. Prvi počitek pri Vrtači so prvi pohodniki že opravili, zadnji trije pa smo šli v svojem tempu kar mimo. Počakali so nas na cesti tik pred vhodom, v s skrotovjem obdano, bližnjico ki vodi mimo spomenika h koči.
Tu smo srečali nekdanjega učitelja s te šole. Še vedno je izgledal vitalen, čeprav jih ima že čez 80. Čakal je svojo ženo in nas povpraševal po njej. Očitno je vedel za naš vsakoletni pohod. Odhitel sem naprej k spomeniku da pripravim okrasitev. Da je bilo že vse urejeno mi je prišlo kar prav. Se nas je, nekaj kasneje, kar nabralo, pomoč pri obešanju venčka in prižiganju svečke mi je prišla kar prav. Letos pa na polički ni bilo drena. Obvezno drenjanje pohodnikov na malo prostora in fotkanje, fotkarji so se kar vrstili. Prihajajoči po bližnjici so nas spomnili da bo treba naprej, do koče je le še slabih 15 minut. Glede na to da sončka še ni bilo, oz. je bil še bolj kramežljav za sedenje zunaj, smo odšli raje v kočo, na toplo.
Se posedemo, nekateri že pohitimo k šanku po… kakor kdo? Na mize priromajo dobrote iz nahrbtnikov, tudi pecivo po domače, se znajde. Vzdušje med pohodniki narašča, pogovori tečejo, tudi o tem kam naprej. Prispe še nekdanji učitelj ki se je le sešel z ženo. Prisedeta k našemu omizju, bilo ga je prijetno poslušati. Luki predam seznam, da ga dopolni s tistimi udeleženci ki so prišli direktno na plato in s podatki kam bo kdo sestopal. Bilo je precej takih ki so želeli sestopiti po Ljubeljščici na stari Ljubelj, Luka bo skrbel za njih. Dve udeleženki se vračata na Ljubelj, dva udeleženca jo mahneta na Zelenjak, dva greva v Žirovnico na vlak, dva pa gresta na »krožno« okoli Begunjščice, eden od udeležencev pa je »preizkusil drat« na bližnji markantni Spodnji Plot.
Se iz koče odpravimo skoraj vsi naenkrat. Z Daretom jo mahneva proti Žirovnici. Megla se je spet spustila tako da ni bilo kaj prida videti. Pred Kočo pri izviru Završnice naju dohiti isti učitelj, je rekel da gre po štempelj v nadaljevanju poti in pred bajto pa nama hiti pripovedovati kako so IKŠ-evci obnavljali karavlo za svojo kočo v kateri so kasneje imeli šolo v naravi številni letniki učencev. Koča je bila odprta, dišalo je po čaju zunaj pa je sedel par, parkiran je bil tudi štirikolesnik. Jaa, tako se pa že pride na…?
Do vlaka naju je čakalo še vsaj 3 ure hoje zato sva s hojo kar pohitela. Kaj posebnega ni bilo videti, bolj spomini na že prehojeno pot ob priliki otvoritve te koče daljnega 1. maja 19….? Modrujeva kam se kaj gre, kje kaj je, kam bi se še kaj šlo, pot se vleče noge že pečejo, rabila bi že kaj »podpore« pa ničesar spodobnega ni ob poti, nahrbtnik pa je že…? Verjamem da je pot po dolini navzgor v maju bistveno lepša, taka mi je od takrat ostala v spominu. Končno le prispeva do jezera pa potem po stezi(pravi balzam za noge) okoli grebena Gosjaka in skozi predorček prispeva do teh pre… šteng ki so nama vzele še zadnje moči in prispevale h krčem.
Ugotoviva, da je časa do vlaka še dovolj, ampak v bližini »štacjona« ni bilo nič s kako PP. Spet seževa vsak v svoj nahrbtnik po kar je še ostalo. K sreči naju greje sonce in se lahko razgledujeva, vendar le do »kovtra«. Prečenje Gosjaka naju po dolgih letih spet mika, enkrat maja …v času avrikeljnov.
Vlak je točen, sedenje udobno, gledanje med vožnjo na okolico prijetno. Iz te »perspektive« jo premalo kdaj opazujem. Med vožnjo pa še pokličem in naročim »domači uber«.
*****
Zelenjak 2028 m
Lep dan je bil. Škoda bi bilo, če človek ne bi stopil skozi bakreno rumene sence med zlato obarvane macesne, ter se nekje na vrhu gore poskusil dotakniti neba. Pri vsem tem pa je lepo, da nas je bilo več na istem kraju ob istem času, ki smo nekako uživali ta preprosta nebesa na vrhu Zelenjaka.
Ivan in Jože