Na ta dan planinci PD-Iskra, že skoraj 30 let, organiziramo pohod na Zelenico, K spomeniku preminulim učencem in učiteljema v že znani zimski smučarski tragediji januarja 1977.
Pohod izvedemo tako, da se pohodniki s platoja Ljubelj najprej povzpnemo do spomenika zasutim v plazu, nato pa še do koče na Zelenici (1536 m), kjer si običajno daljši čas spočijemo. V nadaljevanju in ob primernih pogojih, lahko udeleženci izbirajo poti vsak po svoje, odvisno od dogovora in prevoza. Lahko se povzpnejo na katerega od bližnjih vrhov ki jih je v okolici koče na Zelenici kar nekaj. Že pri zbiranju prijav za pohod poskušamo organizirati prevoze na Ljubelj tako, da je možen tudi sestop v Završnico na vlak pa tudi hoja okoli Begunjščice in prečenje grebena Ljubeljščice sta med pohodniki postala priljubljena.
Pred Globusom se nas je letos zbralo le 6? Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali na ljubeljski plato. Tam se nam je sčasoma pridružilo še 8 pohodnikov. Pred pričetkom pohoda jim nisem delal »predolge maše«, ker se je nekaterim s hojo že kar mudilo.
Vreme je bilo izvrstno, v začetku je bilo nekaj hladnega severa, ko smo bili malo više pa smo prišli v zavetrje ali pa je le ta pojenjal. Bilo je prijetno, hodili smo zlagoma, večina nas s svojimi mislimi, nekateri pa v raznoraznih medsebojnih debatah. Pri srednji postaji žičnice, oz. na Vrtači, smo počakali le toliko, da smo bili spet skupaj. Tozadevni gostinec je imel očitno praznik in ni bilo nič s ti. kofetkanjem. V tem smislu sva namreč imela predhodni telefonski pogovor, za vsak slučaj, oz. za kakšno »nujno PP«. S hojo nadaljujemo pa le bolj skupaj.
V ostenjih Begunjščice, bila so v senci, je bilo snega le za vzorec. Stalno pa smo se ozirali na osončene drzne škrbine grebena Ljubeljščice. Sem si rekel, danes pa morava z Daretom …
Kmalu prispemo do večje skale z markacijo, tu je tudi vhod na stezo obdano z skrotovjem, ki ga redno »krotijo« tržiški planinci. Še nekaj malega hoje je in že smo pri spomeniku. Čaka nas nekaj malega dela. Odstranimo stari venček, namestimo novega, zberemo ostanke sveč, prižgemo svečke na premajhni polički in jih obtežimo s kamenjem zaradi vetra. Med temi opravili v ozadju zaokroži »ta kratek« in je po njem prav prijetno zadišalo. Očitno pa je prej »suša« naredila svoje tako, da ga nisem bil prav nič deležen. Za hip smo utihnili in se v tišini poklonili ponesrečenim, med nami so bili vsaj trije ki smo ….?
Seveda smo se tudi fotografirali, pravzaprav tudi med celotno hojo, tako da nekaj za v letošnjo tozadevno galerijco le bo.
Nadaljevali smo po stezi in hitro prišli do zgornje postaje žičnice, od koder je do koče le še nekaj malega hoje. Sonce je že pridobilo na moči, vetra tudi ni bilo več, tako da smo se odločili za počitek pred kočo. Po »tekočo podporo« je le bilo potrebno v kočo, kjer pa je bilo začuda malo obiska, »suha roba« pa je romala iz naših nahrbtnikov. Noo, nekaj »mokrote« je bilo vseeno ponovno priromalo ven, vsaj čutiti je bilo tako. Eni so si celo zaželeli prižgati kakšen »srobot«. V »kurjavo« smo oddali tudi stari venček in poravnali svoj dolg do naših prevoznikov.
Že med počitkom smo se po grupah dogovorili za nadaljevanja poti in sestop. Glede na lepo vreme in pogoje za hojo bi bilo škoda, da ne bi izkoristili tega lepega dneva. Že pri prijavi sta se dva odločila za samostojni sestop v Završnico na vlak. Trije so se odločili za takojšnji sestop na Ljubelj, dva sta želela na precej oddaljeno Svaščico, »pristala« pa na Vrtači, trije so odšli do izvira Završnice in se nato nazaj grede povzpeli še na Triangel, štirje smo se takoj povzpeli na Triangel, od tega pa sva le z Daretom nadaljevala hojo po grebenu Ljubeljščice in si tako izpolnila današnjo veliko željo, vsaj jaz. V tem smislu je tudi urejena fotogalerija, škoda le da v njej ne bo fotk iz poti v Završnico na vlak?
Upam, da so si nekateri pri sestopu le utegnili ogledati tudi novo »dratarco« na špiček Spodnji Plot (1686m). Kakšen dren je bil na njegovem vrhu smo videli iz Triangelna. Tudi na sosednje špičake Na Možeh je bilo videti nekaj »tazagnanih«. Upam pa, da tam le še ni »drata«?
Pri najinem prečenju špičkov Ljubeljščice je bilo uživancije in tudi osebne mantrge, leta le vedno bolj kažejo svoje zobe. Nekaj lepot prečenja ste lahko videli že v lanski galerijci, nekaj pa se jih bo tudi v tej. Presenečena pa sva bila ob svečki na enem od travnatih vrhkov, stala je prislonjena v zavetrju mejnega kamna št.49. Simbolika! V spomin na M.H. katere pohod je v domeni PD Tržič, 11.X. 2015, torej le nekaj dni prej kot naš.
Bila sva v soncu vse do Povne Peči, potem pa le še nekaj malega hoje čez jesenske barve odeto, od vetrov zvito bukovje že brez listja, oz. je bilo to že na tleh in pri mehki hoji je pod nogami prijetno šelestelo. Na Povno Peč (1503 m) pa se nama le ni dalo, tudi razgled z nje je vedno bolj boren.
Končno, prijetna koča v sončku, čeprav nekaj drena od sosedov. Privoščila sva nekaj daljši počitek najinim »kračam« ker sva morala še po rizlasti cesti na plato. Seveda pa brez podpore najinim «sprednjim ruzakom« vseeno le ni šlo.
Če je bilo zjutraj parkirišče, ob 8,30 uri, še precej prosto je bilo ob najinem sestopu (ob cca 15h) začuda polno, kam za vr…. pa je vse to šlo? Pa ja ni gostinec na Vrtači popoldan ponujal kaj zastonj? S škrbin Ljubeljščice pa kaj takega le ni bilo videti?