Vreme, vreme, joj to vreme – napoved za današnji dan ni bila obetavna, a vremenska karta, ki jo gledam je pokazala, da na Ljubelju (italijanska karta) ne bo dežja – le gosta megla, ki se bo občasno trgala. In odločitev je padla: k spomeniku grem. Dolžnost, ki sem jo prevzela, mi to narekuje.Nobenih …
Vreme, vreme, joj to vreme – napoved za današnji dan ni bila obetavna, a vremenska karta, ki jo gledam je pokazala, da na Ljubelju (italijanska karta) ne bo dežja – le gosta megla, ki se bo občasno trgala. In odločitev je padla: k spomeniku grem. Dolžnost, ki sem jo prevzela, mi to narekuje.
Nobenih prijav za pohod nisem prejela, le Stanko je dejal, da se dobiva na platoju in pa Rado, ki je imel namen pot od koče na Zelenici podaljšati, zato je rekel, da pojde sam.
Iz previdnosti sem ob 8 uri, kot je bilo v razpisu, počakala pred Mercatorjem s sinom Mihom, ki se je bil pripravljen »žrtvovati« in mamo spremljati na goro.
Na najino veselje (zlasti Mihovo), se je prikazal Rado, ker je uvidel, da danes ni najprimernejše vreme za visokogorje in se mi je pridružil.
Na platoju sva počakala Stanka, ki je s seboj pripeljal sinčka, prav tako Miha. Družno smo se vzpenjali v gosti megli proti spomeniku. Prvih nekaj sto metrov nismo kaj dosti videli, a se je megla postopoma redčila, vedno pogosteje pa so nas pozdravljala rumeno obarvana drevesa.
Pot k spomeniku se polagoma zarašča, kar sem opazila že lani, zato sem vzela s seboj vrtne škarje. A ker sem imela s seboj dva pridna pomočnika, sta družno obstrigla vse veje okoli spomenika in tiste, ki so silile na pot.
Zamenjali smo venček, namesto plastičnih svečk, smo položili dva kamenčka z ličnima poslikavama.
Nekoliko pred kočo nas je kar pošteno prepihalo, kar je še dodatno potrdilo Radovo odločitev, da danes visokogorja ne bo.
Sledil je še topel čajček v koči in vrnitev v dolino, nad katero je veter že razpihal meglo.