Na ta dan planinci Iskre, prej v Planinski sekciji, sedaj pa v Planinskem društvu Iskra, že od leta 1996 organiziramo spominski pohod k spomeniku na Zelenici. Spomenik je bil odkrit kmalu po smučarski tragediji leta 1977, izdelal ga je takratni učitelj na TSŠ, sedaj že pokojni umetnik v kovini, gospod Jože Volarič, pobudnik pohodov pa je bil prav tako učitelj, naš član in gorski vodnik.
Spominski pohod je vedno organiziran tako, da se pohodniki s platoja Ljubelj najprej povzpnemo do spomenika zasutim v plazu, ga uredimo, nato pa se povzpnemo še do koče na Zelenici (1536 m), kjer je krajši čas za počitek. V nadaljevanju in ob primernih pogojih lahko udeleženci izbiramo poti vsak po svoje ali pa se dogovorimo in skupaj povzpnemo na katerega od bližnji vrhov oziroma razgledišč nad kočo.
Letos se nas je pred Globusom zbralo osem in z dvema avtomobiloma smo se odpeljali na ljubeljski plato. Tam nas je čakalo še šest pohodnikov. Kot običajno, se je enim že »mudilo« in so odšli nekaj prej. Vreme je kazalo izvrstno. Hodili smo zlagoma, večina s svojimi mislimi, nekateri pa so bili v medsebojnih debatah. Pri srednji postaji žičnice smo počakali le toliko, da smo bili spet v strnjeni koloni. Pokazal se je že prvi snegec, nič posebnega, in malce je še hladno zapihalo. V ostenjih Begunjščice je bilo snega le za vzorec.
Kmalu smo bili pri večji skali, kjer se tudi prične servisna cesta. Tu je tudi vhod na stezico, obdano z obsekanim skrotovjem, ki nas je kmalu privedla do spomenika. Očitno tudi tržiški planinci skrbijo za prehodnost te steze, ki mimo spomenika vodi h koči. Včasih je bila to edina steza h koči, pred leti pa so naredili servisno cesto, ki je pravzaprav pričetek smučišča, in večina planincev do koče pristopa po njej.
Odstranili smo stari venček, namestili novega, ostanke sveč pa je nekdo že odnesel v dolino, vsaj videti je bilo tako. Prižgali smo svečke, na mali polički je bilo komaj dovolj prostora, in trenutek posvetili spominu na ponesrečene. Prisotnih je bilo kar nekaj učencev obeh učiteljev in avtorja spomenika. Seveda smo se ob spomeniku tudi fotografirali.
Nadaljevali smo po stezi in kmalu prišli do zgornje postaje žičnice, od koder je do koče le še nekaj malega hoje. Sonce je pridobilo na moči, tudi vetra ni bilo več, tako da se večina odločila za počitek pred kočo. Po »tekočo podporo« pa je le bilo potrebno v kočo. V »kurjavo« smo oddali tudi stari venček in poravnali svoj dolg do voznikov.
Med počitkom smo se dogovorili za nadaljevanje in sestop. Glede na lepo vreme in pogoje za hojo, bi bilo škoda ne izkoristiti dneva. Že pri prijavi sta se dva odločila za samostojni sestop po dolini Završnice v Završnico na vlak. Štirje so se, kljub dvomom o pogojih na poti, odločili za sestop po grebenu Ljubeljščice do koče na starem Ljubelju, dva sta sestopila po gozdni poti na Ljubelj, ostalih šest pa se nas je povzpelo do meteo postaje na Ljubeljščici. Nagrajeni smo bili z odličnimi razgledi v vse smeri, toplo nam je postalo že med hojo, vetra skoraj ni bilo. Po krajšem postanku smo pogledali še v smeri sestopa proti staremu Ljubelju in se preko sedla pod Spodnjim Plotom ponovno spustili do koče. Med hojo smo »ženskemu delu« te odprave pokazali možnosti samostojnega ubiranja poti v tej okolici, seveda ob kaki drugi priložnosti.
Ponovni počitek se nam je ob peči prav prilegel. Pogovori so stekli, seveda o kom drugem, kot o …? Pri tem je bil Jože več kot le prijeten sogovornik in informator, enako kot med vso prehojeno potjo.
Marsikaj nam je povedal tudi o zgodovini tega pohoda, med drugim tudi, da so leta 1999 sestopili »po špagi« na avstrijsko stran in mimo starega Ljubelja na plato. Prijetno ga je bilo poslušati tudi, ko je pripovedoval o svojem hribolazenju in izkušnjah. Je eden najstarejših Iskrašev na teh pohodih, letos se nam pridružil še eden, moj soimenjak. Pogovori so tekli tudi o delu in sodelavcih v nekdaj veliki kranjski Iskri. Lepo se je spominjati teh časov, znancev, …
Seveda nismo dolgo zdržali sede, lepo vreme nas je zvabilo k sestopu na Ljubelj. Na začetku je bilo nekaj blata, kasneje pa smo hodili po mehki- listnati gozdni stezi, ki jo je v višjem delu, čez vrhove Begunjščice, še osvetil sonček. Jože nas je vseskozi prijetno seznanjal o vse mogočem… – kakšen neizčrpen vir informacij! Tako smo v prijetnem vzdušju le »pririnili« na plato.
Na platoju smo se poslovili in se vsak pri svojem prevozu pripravili za vožnjo proti domu. Od udeležencev prehoda k starem Ljubelju še ni bilo nobenega videti, sicer pa je bilo ta lep dan toliko »pleha« in ljudi, da bi bil pravi čudež ugledati jih.
Hvala vsem za lep dan.
PS.: Kot organizator pohoda sem le preveril, kako so hodili preostali udeleženci na svojih poteh. Za »Iskraše« pa ne štejem samo člane našega PD in PS, ampak predvsem nekdanje zaposlene v podjetjih, nekdaj »vesoljne« Iskre.
*****
Na Zelenico
Nekoliko slovesno romanje k spomeniku na Zelenici, na dan pred »vsem svetim«, se je sprevrglo v navdušenje nad živo osvetljenimi roglji Ljubeljščice, s toplimi žarki osvetljeni vrhovi, ki bodejo v nebo, na Možeh, tja proti Palcu, ki ga izpred doma na Zelenici ni videti, do Zelenjaka na koncu krnice v Rušju, vedno osončene doline za Vrtačo. Lepo, toplo vreme je povzročilo, da smo se na splošno začeli pogovarjati o tem, kam jo bo kdo ubral potem, ko bo posrkal vase vroče vonjave »planinskega čajčka« s pridihom zlobe.
Kam pa, na Triangel pa naprej. Smo stopili v breg, pod žičnico, a ne prehitro, prej počasi in uživaško, da bo okus jeseni počasi prodrl pod kožo, kot topli žarki skozi še vedno nekoliko rumene, skoraj porjavele macesnove krošnje. Pričakoval sem veter, a se je le rahla sapa poigravala s predolgimi bilkami namočene trave gori na sedlu »Dol« in sem pa tja je prineslo po zraku lahno macesnovo iglico. Lepo je bilo, ker smo bili vsaj štirje zbrani na vrhu Ljubeljščice, saj za enega je bilo preveč lepot na kupu.
Napisal sem sedlo Dol, ker je v kontekstu lepše, je pa včasih poimenovano tudi kot sedlo »Pod«, oboje se pojavlja v zapisanih oblikah, in še to je najbrž izmišljeno in nobeno ime se izrazito ne prime teh vrhov, razen »Triangel« in »na Možeh«.
In se je spodnji Plot, s križem na vrhu ostro zarezal v temno ozadje Begunjščice, ter je zgornji Plot na avstrijski strani kraljeval na turkiznem nebu in ni dajal vtisa, da bi se dalo zlesti gor. Smo pa ustrezno pokomentirali vse te naravne danosti, jih nekoliko pospravili v fotoaparat vedoč, da na slikah ne bodo nikoli takšne, kot so v resnici. Le Joštov Jože je ostal na vrhu, Peter, Jože B. in jaz, ki še nisem vedeli, da imam pljučnico, pa smo šli naprej, navzdol v sedlo za vrhom, kjer je nekoč prej stala vremenska postaja, sedaj pa zelo neestetsko krasi sam vrh. V navdušenju nad oblikami, ostro štrlečimi v zrak, smo gledali bolj navzgor, od koder so prihajali glasovi, kot pa pod noge, kjer se je drobilo melišče. »Ejga«, tudi ostali so na vrhu, niso zdržali pri koči. Glasovi so se nato pomirili, le občutek, da se po melišču nad nami premikajo gamsi, nas je zadržal na mestu, kjer smo imeli pregled nazaj gor.
Gams je imel tokrat oranžno majico in sivo brado. Boste rekli, to pa že ni bil gams, bil je Miha. Smo šli pod »žandarji« skupaj naprej, da smo lažje premagovali presenečenja, nalive sonca, poglede skozi naravna okenca in špranje. Ali je kdo bral Janeza Jalna, Previsi. To se dogaja ravno tu nekje, ali pa nekoliko levo, na Možeh. Ni tako slab naziv za naravno obdelane obeliske, ki krasijo greben do Starega Ljubelja. Takrat še ni bilo jeklenic, ko je Jalen pisal zgodbo. Pravi Miha, je tako lepo, da je že kar kičasto. Pa je res, da so digitalci nad vse priročni, sicer bi že menjal film v fotoaparatu, mimogrede se ustaviš, pritisneš, če je potrebno enkrat, dvakrat in za naslednjim prehodom ponovno, škljoc.
Ta pot ima vse, hojo po ozki potki, okrašeni z razgledi, počivališčem, naprej po blagi grebenski rezi, malo poplezavanja, dokler se potka ne vzpne na »Polno skalo«. Zanimivo, nihče od nas se ni mogel spomniti tega imena, če prav smo že večkrat hodili po tej poti, le, da nikoli ni bilo tako lepo. Pogled je ujel Visoke ture, avstrijske tritisočake pobeljene s snegom, a na provokativno vprašanje, kaj pa je spredaj pred nami, nismo bili ravno enotni v komentarjih. Vsaj Obir se vidi, pa Setiče in Javornik, bom doma pogledal, pa smo nehali z neznanim. Kot bi reševali rebus. Včasih pa se zgodi, da je hoja po bukovem gozdu lahko tako lepa, kot je ravno na tem delu nad ljubeljskim predorom, ta hip, na dan reformacije, po grebenu od Polne peči do starega Ljubeljskega prelaza.
Zapisal: Ivan Vreček
*****