Za PD Iskra Kranj je to tradicionalen zimski pohod na Štefanovo, ki se je začel pred leti na osebno pobudo v spomin na planinskega prijatelja, ki se je smrtno ponesrečil v Jalovcu. Letos sicer tega izleta ni bilo v letnem načrtu, smo pa nekateri menili, da bi bilo škoda prekiniti s tradicijo, pa tudi med prazniki preobilno zaužite kalorije je pametno malo “pokuriti”.
Meteorologi nam niso obetali lepega vremena, navkljub temu pa smo napolnili manjši avtobus. V Kranjski gori so se napovedi že začele uresničevati, rahlo je rosilo, pa še tabla ob cesti je obveščala, da je vršiška cesta zaprta. Ker pa smo se prej za stanje pozanimali pri oskrbniku Koče na gozdu o stanju, smo se opogumili in se brez težav prepeljali do koče.
Tu smo si najprej opomogli z jutranjo kavico, nato pa jo po cesti, ki je bila naprej res v slabem stanju, mahnili cilju naproti. Pri Tonkini koči se nismo ustavljali, smo pa skrenili na staro traso vršiške ceste. Malo smo se bali, da bomo delali globoko gaz, pa smo bili prijetno presenečeni, saj so turni smučarji pred nami utrdili pot. Brez posebnih težav smo premagovali vzpon. Se je pa vreme obrnilo proti nam, saj je začelo snežiti, z višino pa je tudi naraščala moč vetra. Priložnosti za opazovanje narave ni bilo, zato smo dokaj hitro prišli do “Poštarice”, ki pa nas ni sprejela prijazno, saj nismo našli zavetrja, z vseh strani je bila zametena s snegom do strehe. Tako smo si privoščili le požirek čaja in jo urno ‘ucvrli’ po poti vzpona.
Ustavili smo se pri Tonkini koči, pravi trenutek, ko ni bilo v njem obiskovalcev. Oskrbnica Tonka in njena pomočnica Tanja – naša znanka – sta se nam posvetili in temu primerno smo bili hitro postreženi. V toplem zavetju koče smo šele ugotovili, da nas je moker sneg pošteno namočil, zato je rezervno perilo še kako prav prišlo. Še bi modrovali s prijetnima skrbnicama, pa so začeli prihajati novi in novi pohodniki. Treba je bilo sprostiti sedeže, zato smo z lahkim korakom sestopili do izhodišča, oziroma do avtobusa.
Klub slabemu vremenu, ki nas je spremljalo med hojo, smo se domov vračali zadovoljni, z dobrim občutkom, da smo nekaj dobrega naredili za telo in dušo.