Tokrat, izjemoma smo se na pohod odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Prijav je bilo 9, žal pa dveh pohodnic ni bilo, ena se je odjavila, drugo pa smo nekaj časa čakali in ker je ni bilo, smo se odpeljali z osebnimi avtomobili.
Na Ljubelju nas je pričakal naš vodnik Sebastjan, ki je od doma prikolesaril. Težek, siv oblak nad gorami nam ni jemal poguma, zato smo veselo zakorakali in ob poti pozdravili čredo krav.
V sproščenem vzdušju se nam je prav kmalu prikazala koča na Zelenici in pred njo naš Slavko, ki nam je prišel naproti iz doline Završnice. Ker smo pridno hodili, sta nas vodnika nagradila s postankom za kavico.
Pot smo nadaljevali proti Vrtači, ves čas pa nas je spremljal siv oblak, a naši pogledi so se raje ustavljali na prekrasnem cvetju. Ker je korak tekel zlagoma, sta nam Sebastjan in Sašo predstavila lepote in koristnost feratanja, predvsem lažjih ferat, ki naj bi bile dobre tudi za »hrbteničarje«(težave s hrbtenico). Hudomušno smo se odločili, da bomo ustanovili »odsek feratanja za hrbteničarje«.
Nekoliko bolj tiho smo bili pri vzponu na Srednji vrha, a smo si s klepetom dali duška ob počitku. In tudi oblak se nas je usmilil, se nekoliko umaknil in nam omogočil pogled na okoliške hribe in doline.
Pri sestopu smo bili previdni, ker je bilo mokro in spolzko. Pot do Završnice je bila ponovno mali botanični vrt s poljem ranjaka, ki je nadomestil s svojo žarečo rumeno barvo sončne žarke.
Pri Domu smo se poslovili od Slavkota, in pot nadaljevali do izvira Završnice. Pri občudovanju kristalno čiste vode nismo mogli mimo misli: » Ali se sploh zavedamo, kaj imamo?«
Prijeten pohod smo zaključili ob odličnem jabolčnem zavitku, gibanici….v domu na Zelenici. Sledil je še spust v dolino po sankaški progi in slovo od našega kolesarja in oblaka, ki je polagoma pričel spuščati svojo težo na zemljo.
Hvala obema vodnikoma, da sta razumela dano situacijo v kateri smo in pripravila nadomestno turo.