Tja do polovice junija so izleti v visokogorje – vsaj množični – še zelo tvegani, zato imamo v PD Iskra Kranj v programu bolj “nižinske”, predvsem pa v južni in zahodni del naše domovine. Tokrat smo šli na zahodno mejo, na tolminski del Kolovrata. Z avtobusom smo se zapeljali do Nebes, to je turisti …
Tja do polovice junija so izleti v visokogorje – vsaj množični – še zelo tvegani, zato imamo v PD Iskra Kranj v programu bolj “nižinske”, predvsem pa v južni in zahodni del naše domovine. Tokrat smo šli na zahodno mejo, na tolminski del Kolovrata.
Z avtobusom smo se zapeljali do Nebes, to je turističnega naselja nad Livkom. Naš prvi cilj je bil Kuk, s 1243m najvišji vrh v grebenu Kolovrata. Steza nanj poteka po nekdanjem smučišču, ki kaže prav borno podobo. Steza poteka vsaj dve tretjini v okljukih, sicer bi nekateri imeli težave pri vzponu, tako pa smo bili na sončnem,a vetrovnem vrhu v dobri uri.
Prav veliko se nismo tu zadrževali, le malo smo pomalicali in se razgledali. Nato so sledili lažji sestopi in vzponi čez oblaste vršičke z višinami med 1100 in 1200m, povezuje pa jih prav idilična stezica. Razgledi so vseskozi lepi, na levi na Soško dolino s kuliso Julijcev, na desni pa na Nadiške doline in na grebene, posejanimi z malimi vasicami.
Pohajanja gori-doli je bilo nazadnje Na gradu kar prehitro konec. Tu smo si še ogledali obnovljene ostanke frontne linije Soške fronte iz prve svetovne vojne. Po daljšem odmoru nas je avtobus polno lepih vtisov popeljal pred domača ognjišča.