Za tiste, ki se nismo ustrašili blatnih, spolzkih poti in oblačnega vremena, je bil predbožični obisk Pograjcev lepo doživetje in spoznavanje novih poti. Že sama vožnja preko Škofje Loke, skozi Hrastnico do Mačkovega grabna, po cesti, ki se vije skozi soteske, preko razglednih slemen, Na …
Za tiste, ki se nismo ustrašili blatnih, spolzkih poti in oblačnega vremena, je bil predbožični obisk Pograjcev lepo doživetje in spoznavanje novih poti. Že sama vožnja preko Škofje Loke, skozi Hrastnico do Mačkovega grabna, po cesti, ki se vije skozi soteske, preko razglednih slemen, Na katerih čepijo hribovske kmetije, je doživetje zase. Spotoma sem pomislila na svoje zaprašeno kolo v kleti in si obljubila spomladanski kolesarski izlet v te kraje.
Decembrske tritedenske padavine so tu padale v obliki dežja, zato smo pričakovali blata do kolen in spolzke poti. Pa ni bilo tako hudo, korak je bil kar zanesljiv in za nameček so se megle dvignile in pokazalo se je modro nebo. Tokrat smo krenili kar mimo turistične kmetije, po skriti stezici, ki nam jo je pokazala Biba in prav kmalu prisopihali do Sv. Uršule. Na poti do Tošča so se nam odstirale skrivnostne podobe zasneženih gora, ki smo jih s težavo prepoznavali med meglami. Vrh Grmade je bil tako gostoljuben, kot si človek lahko samo želi – postreženi smo bili z razgledi, vpisno knjigo in z malico iz svojih nahrbtnikov.
Spustili smo se na sedlo Gonte. Med potjo sta nas kratkočasila dva junaka, ki sta nas v nekaj stavkih podučila, kako se hodi v hribe, kako hitro se lahko povzpneš na Škrlatico, Triglav in kakšen junak da si, če ti to uspe, ker ni prav lahko.
Mogoče smo jo na Gontah ravno zaradi takšnih gostobesednežev raje ubrali po stezici pod markirano potjo… Srečanje s kolesarjem, ki je poskakoval preko zasneženih korenin, je le za trenutek zmotilo samoto in tišino, ki sta nas spremljali do vrha Tošča. Za vzorec snega in okrašeno drevesce na vrhu pa so nas spomnili, da prihajajo prazniki. Hm, pravzaprav smo praznik imeli tudi na tej turi…