Zimski pohod na Vršič nikoli ne razočara, predvsem v tistih zimah, ko po dolinah čisto nič ne diši po snegu, Vršič pa je odet v belino.
Tako je bilo tudi tokrat. Tradicionalno kavico, v Koči na Gozdu, smo si obogatili z domačimi piškoti, da smo lahko krenili snegu naproti. V prvem delu pohoda nam je sonček izrisaval prekrasne poglede na vršace in v zimska oblačila odeto drevje. Gaz je bila dobro uhojena, tako da so derezice kar počivale v nahrbtnikih.
Bolj ko smo se bližali vrhu, več je bilo megle, pa tudi mrzli veter ni skoparil s svojimi sunki. Pri koči smo si poiskali zavetje, si privoščili malico, čajček in še kaj. Kljub mrazu smo eni izmed udeleženk uspeli zapeti: »Vse najboljše za te…«, kajti poskrbela je za naše brbončice. V času, ko smo se tako ali drugače podpirali, so mimo prišli trije pohodniki, Dolenjci, ki so bili deležni naših »zdravil«.
Za vzpon na vrh Vršiča se, zavoljo megle in vetra, nismo odločili.
Ob vračanju so megle zakrivale gore, veter je kar pošteno pihal, a bili smo v zavetrju, zato ni bilo mraza.
Prispevši do Tonkine koče nas je čakalo presenečenje. Pohodniki, ki so na vrhu nazdravili z nami, so nam pripravili: kuhančka, čajček, borovničke, panceto…odeje za sedet in ogenj za pogret.
Prijetno vzdušje se je dotaknilo naših duš in ne morem si kaj, da bi ne zapisala Natašine misli: »Popolni tujci a sorodniki po duši«.
In še preden smo pohod zaključili sta Matjaž in Janko, ki sta hodila nekoliko bolj zadaj, naletela na nemška turista, ki nikakor nista uspela spraviti avto na cesto, zato sta jima priskočila na pomoč. Narezala sta veje in tako pripravila teren za boljši oprijem gum. Hvaležna turista sta ju pripeljala do avtobusa, kjer smo jih čakali.
Ob slovesu smo si, prešerne volje, zaželeli SREČNO v 2024.